SPLAV

Poznamo spontani splav in izzvani splav ali umetno prekinitev nosečnosti. Spontanih splavov je več vrst:

Zgodnji spontani splav je tisti, ki se zgodi do 14. tedna nosečnosti oz. v prvem trimesečju. Vzrok za tovrstni splav je največkrat v kromosomski abnormalnosti ploda, lahko pa tudi zdravje nosečnice (npr. diabetes), oz. uporaba drugih dejavnikov (cigarete, alkohol, droge,…).

Pozni spontani splav je v obdobju drugega trimesečja, torej do 24. tedna nosečnosti. Najpogostejši vzroki za tak splav je v različnih infekcijah, morebitnih predhodnih splavih ali prezgodnjih porodih. Ob pravočasnem ukrepanju se lahko otroka še reši.

Po 24. tednu pa ne gre več za splav, ampak za prezgodnji porod, saj je otrok že sposoben preživeti zunaj maternice.

Grozeči splav je neboleča krvavitev iz vagine, ki pa se lahko konča v nekaj dneh. Večina nosečnic v tem primeru otroka donosi. Najpogostejša se to zgodi med 6. in 9. tednom nosečnosti.

Izraz prazen splav se uporablja ko je zarodek mrtev pred 20. tednom, ali pa kljub posteljici zarodka sploh ni. Tudi posteljico je potrebno splaviti, če gre za tak primer. Kot znak se pojavlja kronična krvavitev iz vagine.

Splav, ki se najpogosteje pojavlja v drugem trimesečju je neizogiben splav. Tega delimo na dva, popolnega in nepopolnega. Pri nepopolnem se posteljica ne izloči in je potrebno to storiti kirurško. Znaki za ta splav so v močnih krvavitvah, krvnih strdkih in bolečinah v spodnjem delu trebuha.

Lahko pa se zgodi, da ima ženska tudi več spontanih splavov.

Umetna prekinitev nosečnosti se izvaja preden je plod sposoben živeti izven maternice. Na željo nosečnice same do 10. tedna nosečnosti, po tem obdobju (10. do 24. tedna) pa o tem odloča strokovno usposobljena komisija.