STARŠEVSTVO ZA 21. STOLETJE

Medtem ko je knjiga našega šolskega zdravnika in specialista za celostno duševno zdravljenje, Dr. Viljema Ščuke Šolar na poti do sebe, izvrsten učbenik za vzgojo šolske mladine, namenjen učiteljem in staršem (končuje se prevod v angleščino), je knjiga psihoterapevtke Margot Sunderland Znanost o vzgoji, izvrstna knjiga o vzgoji otrok v prvih letih življenja, namenjena zlasti mladim staršem, vzgojiteljem/icam v vrtcih, učiteljem/ icam, medicinskim sestram, zdravnikom/cam, zlasti pediatrom in družinskim zdravnikom, še prav posebno pa vladam povsod po svetu.

Knjiga je plod njenega zavzetega preučevanja preko tisoč novejših znanstvenih in strokovnih objav o možganih, ki jim je v priljudni obliki utrla pot v javnost. Tem nadvse pomembnim odkritjim znanosti o možganih je dodala še svoje bogate izkušnje iz dvajsetletnega svetovanja in duševnega zdravljenja otrok in staršev. Margot Sunderland dela v vodilni londonski ustanovi za duševno zdravje otrok. Napisala je že več kot dvajset knjig. Prav za Znanost o vzgoji, ki jo imamo sedaj v slovenskem prevodu, je leta 2007 dobila prvo nagrado Britanskega zdravniškega društva.

V čem sta knjigi izredni?

Predvsem v tem:

  • da sta ju napisala psihoterapevta iz svojih bogatih, neredko bridkih doživetij,
  • da temeljita na novih izsledkih znanosti o možganih, psihologije, celostnega zdravljenja in drugih sorodnih strok,
  • da se resnično globoko zavedata pomena »vzgoje« otrok in mladostnikov, oziroma bolje rečeno, njihovih življenskih razmer za človekov osebnostni razvoj, celovito zdravje pa tudi za razmere v družbi in njen napredek,
  • ter da skušata o tem osvestiti tudi starše, učitelje in zdravstvene delavce ter,
  • zlasti tudi vlade po vsem svetu.

A ta nova znanstvena spoznanja o naših možganih nas navdajajo z navdušenjem in hkrati z grozo! Grozljivi so dokazi, da neprijazen odnos do otroka v prvih letih življenja onemogoči razvoj in zorenje otrokovih razumskih delov možganov, jih okvari in vzpostavlja v njih prevlado škodljivih kemičnih snovi, kar vse ima lahko za posledico človekovo vseživljensko negativno naravnanost do sebe, do drugih in do sveta.

Oblike v katerih se to kaže so različne:

  • nepremišljeno nagonsko vedenje,
  • pretirana odzivnost že na majhne težave in ovire
  • živčnost, nemir
  • omrtvelost, brezvoljnost, pomankanje pobud ali pretirana dejavnost
  • gospodovalnost, jeza, napadalnost, uničevalnost,
  • prestrašenost (anksioznost), umikanje, beg pred življenjem,
  • potrtost (depresija) ali obup

VPLIV ODKRITIJ ZNANOSTI NA VZGOJO

Če se otrok v prvih letih doma ni imel priložnosti naučiti ustrezno reševati svojih stisk, so nasledki takih vedenjskih motenj lahko: neučinkovitost, neuspešnost, nezadovoljujoči odnosi in bolj ali manj neuspešno in nesrečno življenje. To lahko vodi v zasvojenost s tobakom, alkoholom, mamili in v mnoge telesne motnje in bolezni. Sedemdeset odstotkov bolezni povzroča duševnost! Tu potem nastopi bolj ali manj uspešno zdravstvo – ob ogromnih stroških.

Dobra stran odkritij znanosti o možganih in življenskih razmerah otrok pa je, da se vsemu temu gorju lahko izognemo in svojemu otroku pomagamo skladno razvijati vse njegove telesne, razumske, čustvene, duhovne, osebnostne in medosebne zmožnosti, da bi odrasel v zdravo, samostojno, odgovorno, osveščeno, samozavestno in pogumno osebnost s pozitivno naravnanostjo do sebe in do sveta. Na ta način bo otroku omogočeno, da se nauči učinkovito in ustvarjalno delovati, sočustvovati in ljubiti, se sporazumevati, sodelovati in prispevati družbi in tako tudi polno in srečno živeti ter prispevati tudi družbi in njenemu napredku.

Skratka, bodočnost otrok je v veliki meri v rokah staršev, tolikšna je moč in vpliv popotnice, ki jo starši dajejo svojim otrokom! Pri tem pa, kot rečeno, ne gre za vzgojo kot skupek pridiganja, vcepljanja nekih pravil, zapovedi, prepovedi, temveč za razmere, čustveno vzdušje, v katerem otrok v prvih treh, petih letih živi, za vsakodnevna doživetja, za odnos, ki ga nebogljeno bitje doživlja in vsrkava vase.

To temeljno sporočilo knjige izhaja iz novih spoznanj znanosti o možganih (nevroscience), ki so v knjigi zanimivo in slikovito prikazana: njihov razvoj od plazilskih možganov izpred 300 miljoni let in sesalskih izpred 200 miljoni let in od takrat, ko se je človek postavil na noge pred enim in pol miljonom let. Prikazana je zgradba možganov, posamezna središča, razvijanje miljonov živčnih povezav in prepletov, ki se v prvih letih življenja vzpostavljajo ali pa se ne, katere kemične snovi prevladujejo in določajo skorajdane človekov značaj, vsekakor pa njegovo počutje in način vedenja.

Že ta del je izredno zanimivo branje, sploh pa se spodobi, da o tem kaj vemo, saj se vendar že 200 000 let štejemo za razumna bitja (Homo Sapiens).

Mlade starše pa bodo verjetno najbolj zanimali in jim koristili praktični napotki in pojasnila: zakaj nekateri otroci tako pogosto jočejo, nočejo zaspati, imajo napade jeze, nasilja ali strahu in kako pomembno jih je znati potolažiti in zadovoljiti njihove potrebe, razvijati vedoželjnost, spodbujati raziskovalno igro, pogovor, sočutje, ljubezen, ustvarjalnost, jih osrečiti. Skratka, kako jim dati dobro življensko popotnico.

Ker sta nega in skrb za otroka ne samo tako pomembni, temveč tudi zelo zahtevni in naporni, je dragoceno tudi zadnje poglavje o tem, kako si lahko otrokova starša nabirata potrebne moči in sposobnosti in kje iskati pomoč, če ugotovita, da svoji nalogi nista kos.

VRTEC

Avtorica navaja raziskave, ki so pokazale, da imajo otroci, ki so bili v vrtcu boljše razumske zmožnosti, ne pa tudi čustvenih. Slednje se lahko celo poslabšajo, kar se kaže v nasilnem vedenju malčkov (njihova raven kortizola je zvišana!) in celo s potrtostjo v odraslem obdobju, torej z boleznijo, ki ima v številnih delih sveta razsežnost pandemije. Osebje v vrtcih bi zato morali izbrati tudi na podlagi čustvene topline, ki jo je bilo pri vzgoji tudi samo deležno.

ŠOLA

Če otrok ni rasel v ugodnih čustvenih razmerah doma ali v vrtcu, ima možnost, da to do neke mere nadoknadi z dobrimi učitelji v dobri šoli. A tudi obratno: dobro življensko popotnico mu lahko pokvari slaba šola. Pri tem dobra šola ni tista, ki se osredotoča samo na zahteve učnega načrta, na dejstva in številke in ki si predvsem prizadeva strpati v učenca čim več znanja in v kateri se vse vrti okoli ocenjevanja. Dokazano je, da se ob preobilici snovi nepotrebno in neuporabljeno »znanje« prav hitro in povsem pozabi tako da ne ostanejo niti osnovni pojmi, četudi še kako koristni. Ob vsem silnem učenju pa se učenci ne naučijo niti učinkovito učiti, še manj pa samostojno, ustvarjalno razmišljati. V večini šol prevladuje poučevanje, ki ga vodi učitelj, ne pa raziskovalno učenje, katerega usmerjajo učenci. Posledica tega je, da se naravna vedoželjnost otrok zmanjša ali povsem usahne, kar se dogaja zlasti v srednih šolah, namesto da bi jo razvijali v veselje do vseživljenskega učenja. Seveda se pogoj za to učitelji, ki so predani svojemu poklicu in ki nešteto ur namenjajo pridobivanju novega znanja, na samo zato ker se to od njih pričakuje, temveč predvsem zato, ker jih njihov predmet resnično zanima. Mora pa biti učitelj zmožen svoj žar vedoželjnosti zbujati tudi pri učencih. »Dober učitelj mora znati govoriti iz srca«.

Mnogo šolarjev je v hudi čustveni stiski zaradi različnih razlogov – izgube starša ali starševske ljubezni ob razpadu družine, ali pa mu je enega od staršev vzela pijača, potrtost, dolgotrajna bolezen, mamila. Zaradi kemičnih snovi, ki se ob stiski sproščajo v možganih in ki jih danes poznamo, se otrokova žalost lahko sprevrže v hudo jezo in nasilje, kar ga lahko vodi v dolgotrajne vedenjske in učne težave.

Tragično je, da družba velikokrat zavrača otroke, ki se ne morejo izkopati iz jeze zaradi strtega srca. Hoče jih izključiti iz šole in družbe nasploh. V Veliki Britaniji vsako leto iz šole zaradi neprimernega vedenja izključijo 17 000 otrok. Več kot 75% zapornikov je v otroštvu trpelo zaradi pretrganih družinskih vezi.

Šole bi morale biti pozorne na žalujoče otroke, prepoznati njihovo trpljenje, tudi če ga otroci zelo spretno prikrivajo. Pravočasna pomoč takim otrokom lahko pogosto prepreči dolga leta bridkega trpljenja in to, da otroci ne odrastejo v sovražne in nasilne ljudi.

A v šoli ne gre le za to, da se odkrije in pomaga otrokom, ki so v stiski zaradi domačih razmer. Če imajo namreč čustvene razmere in odnosi v družini v rosnih letih tolikšen vpliv na razvoj in zorenje otrokovih možganov in tako daljnosežen vpliv na njihovo življenje, potem imajo tudi čustvene razmere, madsebojni odnosi in vzdušje v šoli, v kateri mladina prebije devet, trinajst, osemnajst ali še več let, prav tako zelo velik in pomemben vpliv in posledice. In kot v družini tudi v šoli ne gre toliko za proglašana načela in pravila, temveč za dejanske življenske razmere in odnose, ki so bodisi spodbudni, blagodejni ali pa neugodni, saj se jih učenci v teku let navzamejo, vsrkajo vase, postanejo njihova navada, značaj – in usoda!

Ugodne razmere nudi šola, katere izhodišče ni ohranjanje obstoječih družbenih razmer, ki temeljijo na odnosih moči, temveč katere cilj je bolj pravična, enakopravna in bolj skladna družba ter svoboden, samostojen, odgovoren, zmožen in ustvarjalen posameznik,

  • šola, ki ni vodena togo, centralistično, temveč je samostojna, se bolj prožno prilagaja potrebam in zmožnostim učencev,
  • ni ločena od okolja, temveč povezana z njim,
  • v kateri ni globokega nasprotja med učitelji in učenci, temveč so odnosi med njimi družabniški in enakopravni,
  • v kateri ima poglavitno vlogo učenec, ki dejavno gradi svoje znanje, sebe in svojo prihodnost ter za to prevzema odgovornost,
  • v kateri položaj in vloga učitelja nista manj pomembna, a sta drugačna, celo težja: učitelj pomaga učencem osveščati se in odkrivati vredne življenske cilje, svoje nadarjenosti in zmožnosti, organizira ustvarjalne razmere in spodbuja samostojno, raziskovalno učenje in ki namesto samogovora goji pogovor,
  • namesto h količini in nepovezanemu znanju, stremi dobra šola k globjemu razumevanju, k odkrivanju in razvijanju učenčevih nadarjenosti in zmožnosti, zlasti učinkovitega učenja in samostojnega, kritičnega in ustvarjalnega mišljenja in delovanja
  • v dobri šoli ni slabih ocen. Cilj šolanja je odličnost vseh učencev. Ocenjuje se učenec sam kot del učnega postopka, ocenjujejo se vzajemno učenci, ne samo učitelj.

PSIHOLOŠKO ZDRAVLJENJE IN SVETOVANJE

Če otrok nima sreče doma, v vrtcu, v šoli ali so delovali še drugi neugodni dejavniki in že v mladih letih ali kasneje razvije nasilnost, potrtost (depresija) ali prestrašenost (anksioznost), preostane še psihološko svetovanje ali zdravljenje. A to je težko dostopno in dolgotrajno, z negotovim uspehom. Trenutno je pri nas čakalna doba za depresijo šest mesecev, pa čeprav bolnik vsak dan grozi s samomorom. Manjka kadrov, saj sploh nimamo svoje fakultete za ta študij te stroke.

Ostajajo še drugi dejavniki človekovega osebnostnega razvoja: prijatelji, partnerji, kultura, javna občila (TV!), verstva, in seveda najpomembnejši – človek sam, s svojim prizadevanjem za samoizpolnjevanje, samouresničitev, včlovečenje, svoje pravo rojstvo.

A prav ta najpomembnejša, najtežja človekova naloga in umetnost sta najbolj zanemarjeni. »Sodobni človek pogreša pristno radost in srečo, ker se peha za vsem drugim – upehom, denarjem, imetjem, položajem, ugledom – služi vsemu drugemu samo svojim resničnim koristim ne. Zanj je pomembno vse, razen njegovega življenja in njega samega. Človek je za vse, razen za sebe« ( Erich Fromm).

ODGOVORNOST VLAD

Margot Sunderland opozarja, da bi bilo treba nuditi staršem pri njihovem poslanstvu veliko večjo družbeno podporo. Prvenstveno odgovornost za to prevzemajo vlade po vsem svetu. Pri tem pa sploh ne gre le za dobrobit posameznika, temveč za resnično dobrobit celotne družbe. Ta je pač taka, kakršni smo ljudje. Družba žanje, kar seje!

Vlade po svetu vključno z našo proglašajo kot svoje poglavitno poslanstvo skrb za blagostanje svojih narodov, ki da temelji na uspešnem gospodarstvu, konkurenčnosti, kapitalizmu, financah, borbi proti terorizmu, korupciji, lakoti, revščini, podnebnim spremembah, onesnaževanju okolja itd. V resnici pa je poglavitni vir tako osebne kot družbene dobrobiti samouresničitev, čimbolj skladno razvit, ustvarjalen človek, posameznik. Delovanje družbenih podsistemov je odvisno od zmožnosti ljudi, ki v njih sodelujejo in jih vodijo. Krutost pa naj gre za ustrahovanje doma ali v šoli, nestrpnost do tujcev, verske, ideološke prepričanosti, rase ali spolne usmerjenosti , vojne, genocid, terorizem se pojavi, ko ljudje nimajo razvite zmožnosti sočutja in niso občutljivi za stiske in trpljenje drugega človeka, živali in narave, se niso zmožni sporazumevati, dogovarjati, sodelovati, živeti v miru, sožitju, v vzajemnosti z drugimi in z naravo.

Če res hočemo mirnejšo, prijaznejšo, pravično, strpno in sočutno družbo, pa tudi bolj učinkovito in napredno ter lepši svet, je zdaj čas, da se vlade zavedo pravih problemov, prednostnih nalog in vzvodov za njihovo rešitev ter za to vložijo več sredstev in skrbi predvsem za družino, dobre vrtce, šole, zdravstvo in druge spodbudne dejavnike. Tako bi najučinkoviteje zaustavile zastrašujoče trpljenje po vsem svetu ter uničevanje in ogrožanje narave.

Videti je, da se od državnikov tega najbolj zaveda Barack Obama. V svoji imenitni knjigi Pogum za upanje kriví za težave, v kateri je zabredla Amerika, slabo šolstvo in izdajo vrednot. Med predlogi za rešitve pa na prvem mestu navaja prav večje naložbe v vzgojo in izobraževanje, zlasti v kadre, poleg tega pa še v znanost, tehnologijo in v energetsko neodvisnost.

Verjetno je danes upanje bolj utemeljeno, pravi avtorica, kot je bilo kdaj prej v preteklosti.

Založbi Didakta čestitam, da je odkrila in hitro izdala to izredno dragoceno in lepo opremljeno knjigo. Že čudovite slike otrok in staršev, srečnih, žalostnih in jeznih, so silno poučne.

Milan Štrukelj ob knjigi Margot Sunderland: Znanost o vzgoji

Komentirate lahko na forumu.