KO TI OSTANE SAMO OTROK

Vsi poznamo primere, ko so se pari razšli ali pa jih je ločila nesreča ali smrt. In imeli so otroka, ki je potem ostal samo z enim staršem. Ponavadi je to mati in o tem bom napisala nekaj stavkov.

Povod za sledeče razmišljanje je gospa, ki je ostala sama z otrokom, ker jo je mož zapustil zaradi druge ženske, ko je bila še noseča. Očitno je, da se zdaj ta gospa opira samo na tega otroka, saj se najbrž počuti sama na celem svetu. Deček je star 14 mesecev in še ne razume kaj se dogaja. Oče ga je videl smo enkrat v tem času in ne kaže interesa zanj.

Poglejmo, kaj se potem zgodi s tem otrokom. Še najmanjše otrokove geste in dejanja si mati razloži, kot da je ne mara. Temu sledi njeno ponovno razočaranje in hrepenenje po ljubezni. Taki otroci potem odrasejo v nesamostojne osebe z minimalnimi stiki z družbo in ljudmi, saj jih matere dejansko priklenejo nase in jim ne pustijo ‘dihati’. Na koncu je ta odrasla oseba pri 40 še vedno pri svoji mami, najbrž nikoli ni imela resne ljubezenske zveze, če sploh kakšne intimne stike. In ko jim mati (starš) umre, so stari 50, 60 let, in nikoli niso živeli svojega življenja, saj ga niti niso imeli priložnosti. Mati jim stalno vzbuja občutek krivde in nezadostnega izkazovanja ljubezni. Vsi ljudje v otrokovem življenju so slabi, saj ga hočejo odpeljati od nje.

Treba je vedeti, da so taki odnosi skrajno sebični in tudi zelo naporni. Nekega dne se zbudiš in je več kot polovica tvojega življenja za tabo, vse kar si naredil v tem času pa je bila skrb (takšna ali drugačna) za mati. Ali si ne zaslužimo vsi svojega lastnega življenja?

Naloga staršev je, da nas pripravijo na samostojno življenje in nas tudi pustijo živeti to življenje. Starši v našem primeru pa vidijo samo sebe in svoje potrebe.

Za okolico je to težka situacija, saj otrok ne morejo prepričati, naj se odcepijo od matere. Živijo z občutkom, da so staršem vedno nekaj dolžni in se jih trudijo zadovoljiti. Ne znajo prekiniti tega začaranega kroga in tudi celo življenje je podrejeno njim. Ponavadi hodijo v službo, to pa je tudi vse. Preostali čas posvetijo staršem.

Bi se nam morali ti ljudje smiliti? Po eni ne poznajo realnega življenja, človeških odnosov, raznovrstnih izkušenj,… Po drugi strani pa se njim najbrž ne zdi nič čudnega in nenavadnega tako živeti, saj drugega ne poznajo. Sprašujem pa se, kaj se zgodi, ko starš umre. Mislim, da so potem čisto izgubljeni, saj naenkrat ni osebe za katero so skrbeli in ki jih je vezala nase. Najbrž poskušajo najti partnerja ali prijatelja, ki bi prevzel to vlogo ali pa se sami postavijo v vlogo tistega, ki priklene nase.

Na koncu bi rada pokazala še eno od možnosti tem ljudem, ki sicer vsak dan ne zmorejo staršem (ali drugim) pokazati svojega lastnega razmišljanja ter življenja in konstantno počnejo, kar jim drugi rečejo. Vedeti moramo, da smo v življenju ljudem različno naklonjeni, enim bolj, drugim manj. V naši družbi velja, da moraš svoje starše, stare starše in sorodnike ljubiti vedno in brezpogojno. Sprašujem se, zakaj? Zakaj naj bi svoje življenja in življenjska stališča prilagajali drugim ljudem? Je smiselno svoj čas in čustva namenjati nekomu, ki smo mu manj naklonjeni? Življenje je prekratko, da bi imeli okoli sebe kogarkoli drugega, kot tiste, ki jih želimo. Zato ljubite tiste, ki jih želite (seveda brez posesivnosti), ostali pa naj gredo svojo pot. Res pa je, da si sorodnikov ne moremo izbirati, da z njimi stike ohranjamo, ker predstavljajo naše gene, naše lastnosti, naše izkušnje… so del nas. Vendar, izdelajmo si svojo pot, po kateri bomo hodili, in kakor pravi Mali princ: vse stvari je treba gledati s srcem; za ljubezen je pomembna in potrebna odgovornost.

Komentirate lahko na forumu.