CEPLJENJE: DA ALI NE?

Tematika cepljenja otrok v zadnjem času vedno bolj buri duhove. Glasni postajajo starši, ki menijo, da bi cepljenje otrok moralo biti izbirno in ne obvezno.

In v Sloveniji je obvezno, tudi precej strogo v primerjavi z drugimi državami sveta.

Redni program obsega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence B, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B in humani virusom papiloma.

Starši pa lahko izbirajo med večimi opcijami dodatnega cepljenja in sicer proti gripi, klopnem meningoencefalitisu, meningokoknem meningitisu, noricam, pnevmokoknim okužbam, rotavirusnim okužbam in tuberkulozi.

Vsa obvezna cepljenja so predvidena do 18. leta starosti. Kasneje se za cepljenja odločamo sami.

Argumenti staršev ob tem so različni, prav tako razlogi zakaj otrok ne želijo cepiti. Nekateri so verski oziroma izvirajo iz filozofskega prepričanja, ki ga zagovarjajo in živijo, spet drugi pa so medicinski.

Starše je strah stranskih učinkov, ki so lahko od zelo blagih (utrujenost, rdečina na mestu cepljenja, vročina) do ekstremno resnih (avtizem, avtoimune bolezni in celo smrt).

Trenutna zakonodaja ni naklonjena staršem, ki cepljenja zavračajo. Pediater takšne starše prijavi inšpekciji, tam pa se morajo najprej zagovarjati in če cepljenja ne sprejmejo, sledi globa, ki je lahko tudi 500€.

Želja staršev, ki obveznega cepljenja ne podpirajo je, da bi se spremenil zakon, ki bi dopuščal njihovo svobodno odločitev o tem ali bodo otroci cepljeni ali ne.

Čeprav se določeni premiki na tem področju že dogajajo, pa se tukaj v ospredje postavlja dolgoročen pomen za posameznika in za družbo, ki bi ga izbirno cepljenje prineslo.

Kaj se torej bolj splača tvegati? Morebitne stranske učinke cepljenja ali pa morebitno okužbo z resno nalezljivo boleznijo?