Prvi november

Večno vprašanje – kaj se zgodi s teboj ko umreš? Zaenkrat še ne vemo točno, ampak najmanj to te doleti, da se tvoje ime pojavi na kakšnem kamnu na pokopališču.

Kakor jaz razumem “dan spomina na mrtve”, je ideja, da se spominjamo na tiste, ki so že zapustili naš svet. V principu se mi zdi zadeva lepa in, če ne drugega, je vsaj izgovor za to, da se družina nabere vkup in se malo podružimo.

Na kar pa imam marsikakšno pripombo je, kako ta praznik zgleda v praksi.

Pomembno je, da se pokažeš na pokopališču takrat, ko so ta pravi sosedi tam, da lahko vidijo koliko ljudi iz tvoje družine je prišlo. Sploh ni bistvo v tem, da se ti prideš poklonit nekomu, ampak je vse skupaj eno veliko tekmovanje v tem, kdo ima več in boljše sveče, bolj urejen grob, kdo dalj časa ostane in tako naprej.

Ni mi všeč, da se je tako lepa misel popačila v to “šopirjenje”, ki ga moram dati skozi vsako leto. Seveda bognedaj, da kaj pripomniš na to temo, ker potem si takoj nespoštljiv, nesramen in še kaj drugega. Ne vem, če se imajo te, ki so že odšli, čas se ukvarjati z nami, sem pa prepričan, da ne štejejo koliko imajo prižganih sveč.

Ko mene enkrat ne bo več, bi rad videl, da se me namesto z rožami in svečami ljudje spomnijo tako, da izmenjajo kakšno šalo, vržejo karte, gredo na kostanj, v kino, na šmarno goro – skratka počnejo nekaj, kar jim ni v breme, ampak v veselje. To je sicer moje osebno stališče, ampak verjamem, da je imel marsikakšen že pokojni enako filozofijo.

Seveda pa vsak razume današnji dan po svoje in naj ga preživlja na svoj način.

Upam, da ste imeli lepe praznike!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.