Prehlad

Temperatura se je pred dvema tednoma sunkovito znižala, kar je mnoge zadelo v obliki prehlada (med drugim tudi mene)… Ker nisem bil bolj za nikamor, sem se odločil nekaj dni ostati doma.

V tem času sem razmišljal, kako sem bil včasih “rad” bolan, saj je to pomenilo, da ni treba v šolo, cel dan imaš frej in počneš (skoraj) kar hočeš. O zaostanku praktično ni bilo govora, ker se v celem tednu ni nabralo toliko, da ne bi mogel v kakšni uri nadoknadit. Edin problem je bil to, da si bil bolan!

In mislil sem si: še boljše bi bilo, če bi se isto dogajalo, ko NISI bolan! Sledili so seveda poskusi pretvarjanja, ki pa so bili hitro zatrti, ko je bil prvi ukrep “poklicat zdravnika”. Še vedno pa je kakšen glavobol prišel v poštev, ko je bil kakšen zoprn trening na vrsti (oprosti mami).

No, saj sem kakšno leto nazaj dobil svoje, ko mi je takrat 4-letna nečakinja rekla, da jo trebušček boli, ko je bilo treba iti spat.

Kakorkoli že, še do nedavnega ni bil problem biti (lažje) bolan. Danes pa je situacija ravno nasprotna. Včasih bi raje šel komaj živ na predavanja, kot da bi kasneje to poskušal nadoknadit, ker se že v dveh urah predavanj nabere toliko snovi, da se lahko cel dan samo s tem ukvarjaš.

Hecen se mi zdi ta prehod iz “Oh, dvakrat sem zakašljal, danes ne morem v šolo.” v “Na en uč vidim v redu? Gremo!”.

Morda je to tisto, čemur pravijo postati odrasel?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.