Rutina in spontanost

Ta ponedeljek sem se dopoldne odpravil proti Ljubljani-Bežigrad inštruirati matematiko. Uro in pol kasneje sem se vračal iz Domžal in gruntal, kako je prišlo do tega, da sem pristal na čisto drugem koncu kot je bilo prvotno načrtovano.

Ena stvar se zgodi, ta vodi v drugo in kmalu se znajdeš v popolnoma kontra situaciji kot si mislil da boš v danem trenutku. Zdaj ko stvar izrečem naglas, se mi to zdi nekaj povsem navadnega, zakaj se mi je torej prej zdela tako čudna?

Verjetno sem že tako navajen teh vsakodnevnih rutin v katere smo postavljeni (vstaneš, greš delat / v šolo, prideš domov), da je potem kakršnokoli odstopanje skoraj šok. Ampak, vsaj po večini, ni slab ta šok.

V resnici če bi izbiral najljubše momente v svojem življenju, je velika večina takih, da so se zgodili povsem nenačrtovano, napol ponesreči in daleč stran od vsakodnevnih reči. To, da prekinem nek ustaljen ritem, mi prinese tak naval energije in občutka svobode, da se potem stvari naprej dogajajo kar same od sebe.

“Kaj če bi se čez 10 minut dobila v centru?”, “Daj, gremo en film gledat dons!” in “Zdaj grem pa na en sladoled.” privrejo na dan v trenutku.

Opažam pa, da niso vsi veseli takih spontanih idej, ki se vzamejo iz nikjer. Moj prijatelj je en takih, da se kategorično upre vsemu, kar ni vnaprej načrtovano. Ampak tako je, ljudje smo pač različni.

Res je tudi, da če bi ves čas počeli take stvari, bi izgubile pomen in pa veliko manj bi se naredilo v dnevu 😛

Rutina nam da neko varnost v tem, da vemo kaj pričakovati in smo zato lahko na stvar pripravljeni, postane pa stvar hitro dolgočasna. Spontanost nam prekine ta monoton potek dogodkov in popestri sicer običajen dan, ampak smo manj produktivni.

Se pravi je treba, kot pri veliko stvareh, udarit nekakšno ravnotežje!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.