Sto ljudi, sto čudi

Preden sem si uspel priborit vozniški izpit, sem veliko časa preživel na avtobusih. Zjutraj v šolo, popoldne domov, zvečer v kino, k prijateljem na obisk, itd. Čeprav mi na splošno vožnja z avtobusom ni nikoli bila prav pri srcu (in mi še vedno ni), sem se pa vedno uspel zamotiti z obrazi na stotine drugih ljudi, ki se je peljalo z mano.

Na avtobus stopi nasmejan otrok in utrujena mama. Morda sta ravno nazaj-grede iz kakšnega igrišča, ali pa je ravno pojedel sladoled, in ga je morala loviti ves čas do avtobusa.

2 vrsti pred mano se usede objokano dekle in se oklepa telefona, kot da je to edina stvar, ki jo drži pred zlomom. Morda se je ravno razšla s fantom, ali pa je slabo pisala test v šoli in se čisto preveč sekira.

Sredi noči na koncu avtobusa sedita 2 študenta in se smejeta en drugemu. Morda sta ravno iz kakšne žurke (ali celo še gresta na kakšno) ali pa sta se prvič srečala na tem avtobusu in se zdaj spoznavata.

Toliko enih ljudi in toliko enih zgodb! Včasih kar pozabim na to, da nihče nima zares “preprostega” življenja – vedno se nekaj dogaja. Bodisi dobro, bodisi slabo, ampak vedno se kaj dogaja, in vsak malce drugače reagira na situacije, v katere je postavljen.

Potem sem včasih malce potrt, ker vem da po vsej verjetnosti ne bom del teh njihovih zgodb, čeprav to niti ni bil moj cilj oziroma namen. Ampak res mi je zanimivo, le kaj se je temu človeku zgodilo danes, da je zdaj take volje stopil na ta avtobus?

Le kaj bi si oni mislili, da je moja zgodba? In koliko bi imeli prav?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.