Bolni na morju

Ah ja…kaj naj rečem…enostavno ni dovolj velik izziv iti na morje (»dopust«) sam s štirimi otroki. Zakaj? Če je pa lahko bolj…pestro…ali kako bi se človek izrazil…

Uspešno smo odšli, »polupčkali« stanovanje v slovo, še najbolj je bil čustven naš najstarejši, ki je el v vsak prostor se poslovit…ampak to smo morali hitro pustiti za seboj. Saj smo ob prevzemu najmlajšega v vrtcu za seboj dobili neko trebušno virozo.

Ponavljam (in se nanašam na prejšnje svoje zapise), res samo spoštovanje vsem tistim, katerih otroci bruhajo vsako vožnjo pa se vseeno odpravljajo na daljše poti na morje. Torej ogromen avto, nafilan do konca, jaz in dva otroka…pa smo šli. Sredi vsega tega mali začne bruhat…

Hm…kaj narediš? Pri nekih  100 in toliko km/h v bistvu ne prav dosti. Poskušaš voziti kar seda varno. Moj prvorojenec je najprej padel v totalno paniko, da joooooj Alex bruha in fuuuuj še po meni je šlo…no potem pa se je spravil k sebi, vzel v roke brisačke in se aktiviral. Zadeva se je kasneje še enkrat ponovila, ko je bil že takoj bolj priseben in je malčka dejansko tolažil. Tako da res svaka čast, še jaz ne prenašam tako dobro bruhanja…

No in potem seveda razmišljaš, kako bo tole virozo, ki je šla z nami na morje, »podaril« še drugim otrokom (dva sta že čakala na morju). Seveda upaš na najboljše, ampak se zavedaš, da si zadevo lahko tudi podajajo (fino :-S). Po treh dneh in mnogo bruhanja in driskanja, začne ta velik jamrati da mu je slabo…no pa smo tam. Vsaj tako se je zdelo. A smo se (na srečo) motili.

Kmalu je postalo jasno, da tele trebušne zadevice malček ni podaril naprej, kar pa ne pomeni, da je ostalo pri tem. Takoj ko se je že skoraj umirilo stanje (ni se, ampak skoraj no…) je hčerka začela jamrati da jo boli zob, pa potem ponoči neke more o pajkih, pa potem grlo, pa potem vsi zobje, pa neka napol vročina, ki je po nekaj urah tudi minila, pa spet more in kričanja ponoči, pa potem za bonus kri iz nosa,…

To prinese seveda polno nekih logističnih težav. Ravno malo je še premajhna, da bi jo pustila samo  in da bi šli brez nje na plažo. Če pa ne gremo na plažo, so pa ostali potem skrajno neugodni za prenašat (da ne rečem kaj bolj grdega….).

No ampak voda je topla in sonce sije, al kaj…zelo verjetno bi po vsem tem odšla že domov, če bi imela kam it. Tako pa trenutno nimamo kam, zato vztrajam, ostajam in upam, da ne bo več treba it na slabše, preden bo čas za boljše.

Res poskušam imeti v mislih, da je vsaka stvar za nekaj dobra, ampak trenutno zgleda tole dobro samo za to, da se z večjo gotovostjo bližam neki določeni ustanovi (bolnici če pregorim, psihiatrični bolnici če znorim ali zaporu če…). Šalo na stran, res sem si želela odmik od vsega sranja…ne da ga nosim s sabo. DOBESEDNO 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.