Ko se svet ustavi…

Moj najmlajši sin je alergičen na določena živila… Do sedaj smo se z reakcijami na nekatera živila spopadali »le« v obliki poslabšanja kožnega stanja… do preteklega četrtka.

V vrtcu ima dieto brez mlečnih izdelkov in brez jajc. To zanj pomeni, da ima dnevno vsaj dva obroka drugačna od ostalih otrok v skupini. Hrana je primerno ločena in tudi ustrezno pripravljena. Se pa zadeve zapletejo, ko so njegovi sošolci tako prijazni, da z njim delijo svoj obrok. Kar je seveda lepo, pozorno od njih, dokler to niso npr. jajca…

Četrtek…ura 9:00… dobim klic iz vrtca, da je Alex po pomoti zaužil jajca. Najprej vprašam po morebitnih znakih na koži, povedo mi, da jih ni, da pa je močno bruhal in da trenutno ni najboljše volje. Vzgojiteljica na telefonu nikakor ni zvenela tako zaskrbljena, kot se je kasneje izkazalo, da je situacija resna.

Po izmenjavi še nekaj informacij in klicu zdravnika, se odpravim v vrtec (vse to skupaj ni trajalo več kot 10 minut). Ob pogledu na mojega malčka vidim, da je nekaj hudo narobe, nobenega nasmeha, nobenega odziva sploh, hoditi do mene ni zmogel, večkrat je omahnil. Bil je bel bolj kot stena in v tem trenutku izvem še, da je poprej postal tudi moder in da je zamenjal še mnogo drugih barv. V trenutku mi je bilo jasno, da brez zdravniške pomoči ne bo šlo. Sem pa morala sprejeti odločitev…klicati rešilca ali otroka odpeljati sama v najbližji zdravstveni dom (4 minute vožnje z avtom).

Ker ni bilo zaznati dihalne stiske, se odločim, da otroka odpeljem sama. To je bilo najdaljših 6 minut v mojem življenju, da o tistih dveh rdečih semaforjih, ki sta trajala celo večnost, sploh ne govorim…. Vmes sem malčku ponujala vodo, ga poskušala malce zbuditi. Izredno me je bilo strah, da bi zaspal, ponovno omedlel, kot je že v vrtcu za nekaj trenutkov. Po glavi mi je rojilo, da če bo zaspal, da bo potem vsega konec…

Pridrvim pred zdravstveni dom, parkiram, šibam s tamalim notr, bruhava po hodniku, priletiva do otroške ambulante, nikjer nikogar…potem je nek očka, ki je čakal s svojo hčerko, zarohnel, da so se stvari premaknile. Sama enostavno nisem utegnila med bruhanjem in otrokovo stisko še razmišljati kje je kdo in zakaj nikogar nikjer, saj je navsezadnje ura 9:30 dopoldne in tudi na recepciji zdravstvenega doma sem razložila da je zadeva resna…

Po pregledu so ugotovili, da ker ne gre za dihalno stisko, adrenalin ne bo potreben, da pa bi bila reakcija lahko tudi mnogo hujša in da bi, v primeru zaužitja kakšnega arašida npr., lahko tudi umrl. Sploh če bi toliko časa mečkali s klicanjem rešilca, kot s(m)o sedaj. Zdravnica je bila res ogorčena nad vzgojiteljicami… Po tem, ko je uspešno vse zbruhal in pokakal, ter temeljitem pregledu njegovih vitalnih znakov,  sva odšla domov. Doma je odspal tri ure in bil potem spet sebi podoben.

Običajno ob tovrstnih (zdravstvenih) situacijah otroke najprej zrihtam, poskrbim za vse, pa se kasneje sesujem oz. čustva pridejo za mano. Tokrat je bilo drugače, jokala sem celo vožnjo do zdravstvenega doma, prvič zares sem se ustrašila za življenje enega od mojih otrok…

Na vzgojiteljice niti nisem bila jezna, ker je dovolj sekunda, da se kaj takega zgodi, sploh pri toliko majhnih otrocih…., sem bila pa kar malce razočarana (ne vem če je to pravi izraz) nad reakcijo oz. pomanjkanjem le-te. Če otrok postane moder je pa ja prvi korak klicanje rešilca…šele potem starše . Želim si tudi, da če so že mene najprej, da bi bolj jasno povedale, kaj se dogaja. Verjamem, da v tovrstnih situacijah vsak reagiramo drugače, a ko gre za potenicalno življenjsko ogroženost… ne vem no….

Sesulo me je popolnoma, še danes… pa je že skoraj en teden, nisem prišla čisto k sebi. Ko vidiš otroka takšnega in ko veš, da ne moreš prav veliko storiti…

Ob tej priložnosti pa pošiljam vsem staršem, ki so že doživeli kaj takšnega (sploh tistim, katerih otroci lahko reagirajo na hrano še bolj resno, življenjsko nevarno) res vse spoštovanje, ljubezen in podporo.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.