In na prvem mestu je…

Vsak teden vodim plesne vaje za dijake svoje bivše gimnazije… Pred kratkim je do nas pristopila druga plesna skupina, ki bi želela z nami zamenjati lokacijo vaj, ker so v naši dvorani ogledala, ki bi njim prišla zelo prav.

Od takrat imam vsak dan debato sam s seboj…kaj naj naredim?

Po eni strani moji skupini dvorana ustreza, rezervirali smo jo prej, torej bi lahko enostavno zavrnil želje druge skupine (po mojem mnenju upravičeno) in je stvar zaključena. Po drugi strani pa razumem njihovo stališče in bi hotel priti do nekakšnega kompromisa, ki bi bil njim najbolj ugoden in nam najmanj v breme.

Kar nekaj časa sem porabil za to, da sem raziskal nekaj možnih rešitev. Občutek sem imel, kot da sem edini, ki se s tem ukvarja, ker od druge skupine nisem dobil prav veliko feedback-a. To je nekako držalo pri življenju tisto prvo varianto, kjer jih enostavno odslovim…

Zakaj bi se jaz moral zdaj truditi najti rešitev za njihov problem? Ampak dobro…nisem odnehal in mislim, da sem uspel najti ustrezen kompromis.

Vmes sem nekaj prijateljev in drugih znancev vprašal, kaj menijo o mojem problemu, kaj se njim zdi najbolj ustrezna reakcija. Večina je argumentirala prvi način, torej da drugo skupino “odpikam” in gremo naprej.

Jasno, to je najbolj enostavno in moja skupina ob tem nič ne izgubi, ampak največ pridobi. Ampak nekako mi ta ideja, da povozim razumne želje nekega še tako majhnega nabora ljudi, ne da miru.

Ugotavljam, da če grobo posplošim stvar, je to pravzaprav način, kako danes funkcionira družba. Večina postavi sebe na prvo mesto, ne morem reči da neupravičeno, in sprejema odločitve, pri katerih oni najbolj profitirajo, ostali pa pridejo šele na koncu v poštev (če sploh).

Veliko ljudi mi je že poskusilo “prodati” to filozofijo, ampak jaz enostavno ne morem na tak način razmišljati. Če dam sebe na prvo mesto to pomeni, da so ostali za mano in to se mi upira. Zato se poskušam raje obkrožiti z ljudmi, s katerimi imamo poravnane interese; torej če pomagam njim, avtomatično pomagam sebi.

Hecno, koliko enih misli sproži eno ubogo prekrivanje terminov …

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.