Otrok in služba

Biti dober, vzoren starš v današnjih časih ni enostavno. Vsaj, če gradiš prihodnost na svojem in nimaš velikih finančnih prilivov s strani »bogatih« staršev. V veliki večini naši starši še vedno delajo, saj jim zaradi stalnega dvigovanja pragu za upokojitev, manjka še kar nekaj let delovne dobe, da bi lahko brezskrbno uživali in se posvečali vnukom. Niti nimajo velikih finančnih presežkov, da bi nam lahko ves čas pomagali z nakupi.

Kar pomeni, da nas veliko dela vsaj 8 – 10 ur na dan. Če izhajam iz svojega primera, otroka oddam v vrtcu nekje med 7:00 in 7:20, ter se odpravim v službo. Ponje pridem nekje okoli 15:00 in 15:20. To pomeni, da vsak dan med tednom ne vidim svojih otrok 8 ur čez dan. Doma se držimo tudi urnika, da gredo spat najkasneje 19:15, se pravi, da smo skupaj 4 ure. Seveda je potrebno pripraviti malico in zvečer večerjo. Dejansko mi ostane samo 2 – 3 ure na dan, da se posvetim otrokom. Bilo je celo obdobje 15ih mesecev, ko sva se odločila s partnerko, da bi mogoče bilo dobro, da si najdem dodatno službo in sem si jo. V dobi teh 15 mesecev je moja punčka dopolnila eno leto. Jaz sem pa delal vsak dan do 15 ur.

Kje si postavimo mejo? Kaj bi raje imeli? Več denarja ali več časa z otroci? Na žalost to v veliko primerih sploh ni vprašanje, saj morajo nekateri starši dejansko delati cele dneve, da lahko preživijo. Kdo je za to kriv? Delodajalec? Vlada? Pustimo to za kdaj drugič…

Svojim otrokom hočem nuditi največ, kar lahko. In mislim, da je največ, kar lahko da starš otroku, samega sebe. Nihče nam ne bo vrnil ur, dni in let, ki jih zamudimo, ker smo delali več, da smo mu lahko kupili nov telefon, igračo, da smo najeli dvorano za 20 otrok za njegov rojstni dan… otroci imajo samo nas, mi smo vzor, mi jih učimo kaj je prav in kaj ni, mi jim »vcepimo« moralo, bonton. Mi jim delamo spomine, vsaj prvih nekaj let. Ni vse v kupljeni igrači, ki si jo močno želi za rojstni dan. »Vse« je v trenutkih, ko ga učimo, kako se zaveže vezalko, kako si obleče hlače, kako si umije zobe, kako se pospravi krožnik po jedi, kako se nekoga objame, ko je žalosten, ko z njim igramo nogomet in z njo pripravimo čajanko punčkam… igrača bo hitro v smeteh, kar jim pa damo sami, kar jih naučimo pa traja celo življenje. Na koga se bodo obrnili, ko bodo starejši? Ali nam bodo zaupali, ali bomo tujec, ki ga srečujejo doma… ker največ lahko dosežemo z našimi otroci, če nam lahko zaupajo vedno, povsod in v vsaki situaciji.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.