Ko otrok noče jesti…

Vedno sem poskušala razumeti starše, ki so se vsakodnevno obremenjevali s tem, ker njihov malček ni želel jesti. Kot otrok sem bila tudi sama ena tistih bolj »podhranjenih«…

Pri prvih dveh otrocih nisem imela težav na tem področju, v bistvu bolj v drugi smeri. Že skoraj od samega začetka uvajanja hrane sem morala količino omejiti, malčica je še danes, pri svojih skoraj dveh letih sposobna pojesti več hrane kot marsikatera odrasla oseba, pa daleč od tega da bi imela težave s prekomerno težo.

In ker je resnično vsak otrok drugačen, je moj tretji sonček eno samo nasprotje svojih dveh predhodnikov.

Kakšnega pretiranega navdušenja nad hrano že od začetka ni kazal, od neke želodčne viroze prejšnji teden pa se je vse skupaj obrnilo tako, da smo presrečni in ploskamo z ušesi, če poje več kot pet žlic ob vsakem obroku.

V času viroze sem v enem dnevu pripravila deset različnih jedi, samo da bi vase spravil vsaj kakšen grižljaj hrane. A to samo zato, ker je šlo za res posebno situacijo.

Načeloma nisem taka, da bi pripravljala izključno samo tiste tri jedi, ki jih ima otrok najraje. Potem lahko resnično je samo banane in gres.

Ko je bila torej viroza za nami, sem morala nekako tudi sama na novo postaviti sistem. Sprejeti dejstvo, da ne bo pojedel toliko, kot je poprej, vsaj ne še in da včasih sploh ne bo odprl ust, ampak prehrana ostaja raznolika, zato ker je to dobro zanj, ne zato ker bi bil problem mu ponudit 5x na dan banano.

Sedaj razumem frustrirane starše, ki se vsakodnevno ukvarjajo in obremenjujejo s tem, vem pa tudi da ni rešitev iti po najlažji poti in res dati otroku na koncu koncev čokolade in druge sladkarije samo za to, da sploh kaj poje.

Najtežje je v bistvu sprejeti, da bo pojedel toliko kot mu odgovarja in to je lahko tudi samo dve žlici. Čeprav statistika in povprečje pravita, da bi v svoji starosti moral imeti kak kilogram več, pa se niti slučajno ne mislim obremenjevati s tabelami in povprečjem, ampak s počutjem in zdravjem mojega sinka. In on je resnično živahen in nasmejan sonček, ki odlično funkcionira, tudi če ne zaužije toliko hrane, kot mi pričakujemo, da jo bo. Očitno dobi dovolj vsega, da je zdrav in odlično razpoložen.

Včasih smo preveč zatopljeni v tisto, kar poznamo, da ne znamo stopiti ven iz okvirjev. Vsak dan se učimo in ponovno moji otroci učijo in opominjajo mene. Vsak je drugačen, edinstven in potrebno ga je gledati kot takšnega, ne pa tlačiti v neke okvirje, tabelice, povprečja in usmerjena pričakovanja!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.