Spanje…kaj je že to?

Ker je obdobje viroz in prehladov in vsega mogočega, je pri treh otrocih skorajda nemogoče, da ne bi kdo česa imel. Sicer moram reči, da so relativno zdravi in da ne poberejo ravno vsega iz vrtca, a zamašenim noskom in kašlju se tudi mi ne moremo v celoti izogniti.

To v povezavi z atopijskim dermatitisom, ki našemu najmlajšemu preprečuje da bi spal več kot le nekaj ur v kosu, ker ga začne preveč srbeti, pomeni stalno akcijo, podnevi in ponoči.

Sedaj sva v fazi, ko ena cela noč spanja ne bi prinesla prav velike razlike, seveda ne bi škodila, a za vzpostavitev nekega normalnega fizičnega počutja bo potrebno veliko več kot to. In srčno upam, da bo to mogoče čim prej. Resnično sočustvujem s tistimi starši, ki imajo že sami po sebi nespeče otroke, kaj šele ko pride kakšna bolezen.

Sama osebno v trenutnem času cenim in spoštujem vsako obdobje spanja, ki traja več kot eno uro. V 24 urah tako uspem zbrati nekih 5 do 6 ur spanja. Če ne bi partner aktivno sodeloval pri nočnem vstajanju, pa bi bila ta številka najbrž nekje med 2 in 3.

In res je, kar pravijo, kvaliteten spanec je izredno pomemben. Kljub temu, da bo to pri nas samo začasno in da to ni bolezensko stanje v smislu nespečnosti, se že poznajo določene težave. Pomanjkanje energije je še najbolj logična posledica, trpi pa tudi spomin, sposobnost organizacije, spremenijo se prioritete, povečan je apetit, večja je dovzetnost za bolezni, večkrat me tudi zebe, sposobnost koncentracije je manjša.

Ker so zaenkrat moje dnevne obveznosti vezane predvsem na previjanje, prehrano in spanje otrok, ni večje potrebe po kakšnih resnih sposobnostih, a vseeno pogrešam določene svoje kvalitete. Še posebno dober spomin 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.