Osebna svoboda

Kaj si predstavljate pod pojmom osebna svoboda? Kako si to razlagate? Mogoče kot možnost, da greste kamorkoli kadarkoli? Da vam nobeden ali nič ni v napoto/oviro? Da vas nič ne zadržuje?

V življenju se ves čas srečujemo z določenimi izzivi. Nekateri so lažji, nekateri so težji. Bistvo je, da izziv premagamo. Kaj pa če ga ne znamo? Recimo, da ste mati dveh otrok in ste brez službe, ker vaš mož priskrbi dovolj denarja. Tepe vas ne, doma imate vse. Za tak življenjski slog pa vam mož da določene omejitve. Sam nekajkrat na mesec greste lahko od doma do kolegice, vse morate postoriti po hiši, ter 99%  skrbeti za otroka. Mož se pa po službi dobiva s prijatelji, hodi na treninge in ponočuje. Otroke mogoče vidi nekaj ur v nedeljo. Kaj storiti v takem primeru? Ali ste osebno svobodni? V zaporu res niste, ali pač? Kaj je sedaj bolje? Trpeti do konca življenja in se mu 100% podrediti ali pa spakirati in oditi z otroci? Kdo vas bo pa preživljal? Kje boste pa živeli? Kaj je vredno več?  Svoboda ali ugodje?

Kaj pa družba na splošno? S tem mislim okolico in ljudi, ki jih srečamo, ki nas vidijo/slišijo. Ali vas »ocenjujejo in merijo« na podlagi vaših oblačil, načina govora ali pa glasbe, ki jo poslušate? Recimo da ste metalec (poslušate metal glasbo in živite v tem slogu). Imate lastno podjetje, delate od doma, imate čudovito ženo in pridne otroke. Živite zelo lepo življenje. Kaj se pa zgodi, ko stopite na ulico? Ko vas okolica vidi. Kaj vidite v njihovih očeh? Po mojih izkušnjah (brat je metalec) vas bodo v trgovini gledali, če boste kaj ukradli, v gostilni, kdaj boste začeli razbijati in na cesti se vam bodo izogibali, ker ste satanisti. Ali boste zato pospravili svoje obleke v omaro in se oblekli normam primerno? Boste začeli poslušati komercialno glasbo? Ali ni zanimivo, da je Iron Maiden simbol satanizma, Justin Bieber pa idol najstnic? Kdo je res slabši veste sami…

Kaj pa drugačen primer. Kaj pa ko ste obkroženi z družbo, katera vam kar naenkrat daje občutek, da ste odvečni člen, da ste kakor jaz pravim »človeški slepič«. Ste tam, samo nihče vas ne rabi. Načeloma vas nihče ne pokliče, razen ko se kaj praznuje, pa še to ne vedno, ob tem pa dobite občutek, kot da ste tam samo zato, da zberejo več denarja za darilo. Ko pa pridete tja, vas pa vsi pozdravljajo s pozdravom »Stari že 100 let se nismo vidl!«. In to v današnjem času polnem tehnike, medijev, spletnih skupnosti, chatov, ipd…  Kaj pa storite v tem primeru? Tukaj imate tudi omejeno osebno svobodo. Zakaj vztrajati v tej družbi? Kaj vas na njih veže? Skupna preteklost? Pride točka v življenju, ko se morate spet odločiti po kateri poti boste nadaljevali, ali boste ujeti v breme preteklosti, čeprav se ne počutite v redu, ali pa boste prekinili stike in odšli po svoji poti?

Sam sem mnenja da je potrebno poslušati sebe. Kje se sam dobro počutiš. Katera pot tebe najbolj osrečuje. Seveda so primeri, ko enostavno ne moreš naprej, ali pa ne veš kako. Takrat se je pomembno usesti z nekom in se o tem pogovoriti. Nihče ni vsevedež in nihče ni popoln. Vsi delamo napake in vsi imamo toliko znanja, kolikor smo se ga z leti naučili. Kdaj je potrebno reči, da smo se zmotili, poslušati druge, pospraviti svoj ego in iti naprej. Imeti moramo pogum, da smo taki kot hočemo biti in da delamo to kar hočemo. Z okolico pa moramo biti v simbiozi in ne podrejeni…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.