Končno doma

Kar 12 dni sva z najmlajšim sinkom preživela v prostorih dermatovenerološke klinike. Splošni vtisi? Zdravniki – odvisno od dneva. Medicinske sestre – pridne, skrbne, razumevajoče in čisto preveč delajo. Čistilke – prijazne, natančne in pogoste.

Razen obupne prehrane in seveda samega stanja mojega najmlajšega, niti ni bilo tako hudo.

Najtežje pri vsem skupaj je bilo zavedanje, da imam doma še dva sončka, ki me potrebujeta. V roku teh dveh dni sta namreč oba uspela poskrbeti za vnetje ušeskov.

Čeprav nisem imela izbire oz. tokrat ni prišlo v poštev, da bi se s partnerjem vsaj za kakšen dan zamenjala, saj on namesto mene pač ne more dojiti, sem imela večkrat slabo vest. Občutek, kot da svoja dva otroka zanemarjam zaradi skrbi za tretjega.

Vem, da sta bila v odličnih rokah in niti za trenutek me ni skrbelo, da bi lahko šlo kaj narobe. A kot pravi moja mami, najhujše bolečine so pri vnetju ušes in zobobolih, mene pa ni bilo tam, da bi ju potolažila in poskrbela za njiju.

Drugače ni moglo biti in najmlajši je potreboval veliko bolj resne ukrepe in njegove težave so bile veliko bolj kompleksne. A zato ni bilo nič lažje.

Prihod domov je bil res nekaj posebnega zame. Na začetku sem se počutila malce izgubljeno, kot da so se stvari spremenile, medtem ko naju ni bilo.

A ni trajalo pravo dolgo, da so bile stvari spet takšne kot poprej.

Največja sprememba je v tem, da imam sedaj poln predal takšnih in drugačnih kremic, s katerimi bom lahko že doma poskrbela, da se malčku stanje kože nikoli ne bi več tako zelo poslabšalo.

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.