Dvojna merila

Zakaj ljudje »podležemo« dvojnim merilom? Kdaj so dvojna merila dovoljena? In kdaj z njihovo uporabo delamo škodo? Sam sem bil že nekajkrat, pa naj rečem, izločen iz igre prav zaradi tega. Ko sem bil v osnovni šoli se je redkokdo družil z menoj, saj sem bil nepopularen »piflar« s prekomerno težo. V srednji šoli me ni zanimalo žuranje, pitje do mrtvega ali nogomet in na faksu sem imel preveč podrobno načrtovano življenjsko pot, da bi hodil po klubih. Tako nikoli nisem imel kakšne velike družbe.

Še letos pa se mi je zgodilo, da mi niso podaljšali pogodbe v nekem podjetju, ker sem se prehitro učil in s tem veliko znal. Posledično sem zamajal en »stolček« nad menoj (neuradno seveda). Oseba, kateri sem ogrozil službo, se je izjemno prilizovala nadrejeni, jaz pa ne. Kot rezultat se meni ni podaljšalo pogodbe. Morda je bilo to bolje, saj sem rad plačan za to kar sem in ne za to, kar drugi hočejo da bi bil.

Torej dvojna merila na delovnem mestu. Kdo si lahko dovoli več, ali komu je to dovoljeno? Je to nekomu, ki pridno dela, naredi vse naloge in še kaj doda zraven…, ali pa je to nekdo, ki se pretirano veliko druži z nadrejenimi tako v službi, kot izven nje? Iz moje prakse so privilegirani ti drugi, »ritolizniki«. Ali je to prav? NE! Ampak tako pač je…

Kaj pa med prijatelji? Ali obstajajo dvojna merila? Seveda! Prevečkrat. Če ne hodiš vsak vikend pijančevat v petek in soboto, ker se ti to zdi potrata denarja in zdravja, si izločen iz notranjega kroga. Če hodiš domov še isti dan, trezen, si izločen iz ožjega kroga. Če dobiš otroka (v mojem primeru 3), si izločen iz ožjega kroga… Ali je to prav? NE! Ampak tako pač je…

V družini preidemo pa na višji nivo dvojnih meril, saj so tukaj ljudje, s katerimi smo v sorodu. Sodelavce lahko zamenjamo, prijatelje tudi. Družine, te pa ne moremo. To imamo pa tako, kot jo imamo. Ni izbiranja. Sam sem bil velikokrat izločen pri veliko stvareh. Imam starejšega brata, ki ga imam zelo rad, a vseeno so med nama razlike (logično). Sam sem bil vedno bolj v računalniških vodah, brat pa je raje delal z rokami. Zato je bil za pomoč okoli hiše s strani očeta in starega očeta vedno izbran in bolj cenjen on. Vedno je bil starejši, močnejši in bolj izkušen. »Prehitel« sem ga šele pri 18ih letih, ko sem se vpisal na faks in pri otrocih…

Kaj je sploh prav? Sem bil zaradi dvojnih meril prikrajšan za kaj? Odvisno kako gledaš na vse skupaj. Sam sem vedno hodil po svoji poti, še vedno hodim.

Ali sem zaradi tega izgubil prijatelje? Ali so to sploh bili prijatelji… prijatelj te ne obsoja in spoštuje tvoje odločitve.

Ali sem zaradi mojega načina dela brez prilizovanja izgubil službo? Sem, ampak ali se je vredno poniževat za nekoga?

Ali se počutim odrinjenega s strani družine, ker mi finančno ne pomaga, bratu pa? Lahko bi se, pa se ne, kot sem rekel, hodim po svoji poti, plačujem svoje položnice, vzgajam svoje otroke…

Res pa je, da bi lažje hodil po svoji poti, če se ne bi na vsakem koraku srečeval z dvojnimi merili.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.