Otroci in tehnika

Sam sem kar velik privrženec tehnike. Kar se tiče moje partnerke, mogoče prevelik. Ampak vseeno. Všeč mi je dostopnost podatkov, pa tudi kako hitro prideš do njih. Skoraj nerealno je, da lahko na eni napravici telefoniraš, komuniciraš preko aplikacij, fotografiraš in snemaš. Ne rabiš več vzeti s seboj telefona, da koga pokličeš, fotoaparata, da ujameš kakšen spomin, kamere, da posnameš doživetja… Preko tistega ‘malega’ telefona si v stiku s celim svetom. Meni se to zdi fantastično, spet pridejo pa trenutki, ko je to lahko breme. Kaj storiti takrat? Ali znamo pospraviti to tehniko v omaro in iti ven v naravo, ali pa se v živo dobiti s prijateljem?

Tukaj me pa sedaj, ko sem oče, begajo čustva. Ali otrokom čim prej predstavim vso to tehnologijo, jih naučim kako se kaj uporablja, kako pridejo do informacij, ali pa počakam, da bodo ‘dovolj stari’. Kaj to pomeni ‘dovolj stari’? 5 let, 10? Moje mnenje v večini primerov je, da čim prej. Naj se naučijo, saj tukaj je prihodnost. Vse se vedno bolj vrti okoli tega. So pa primeri, kjer bi najraje vse to skril pred njimi, saj se hitro pokažejo odvisnosti. Če malo opazujemo okolico, koliko otrok mlajših od 10 let je ‘prilepljenih’ na tablice? Ali se sploh zavedajo, kaj se dogaja okoli njih? Ne vem, po moje da ne.

Tako kot tehnika poenostavlja naš vsakdan, nas tudi ‘poneumlja’. Iz nas dela male robotke, ki vedno manj razmišljajo s svojo glavo. Spomnim se, ko sem na pamet poznal 250 številk v imeniku, danes ne vem če jih 20.

Pri otrocih bom pa ubral neko srednjo pot. Naučil jih bom vse, kar znam, ampak hkrati bodo pa spoznavali kaj je na drugi strani oken in vrat stanovanja, ter se naučili ustvarjati, saj se mi zdi najpomembnejše, da oseba zna razmišljati s svojo glavo.

Spodnja slika je primer mojega truda združevanja obeh svetov. 😀

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.