Stopiti iz okvirjev

Včasih je težko narediti nekaj, kar ni v naši navadi, kar je drugačno od pričakovanega.

Vpliv družbe je bolj močan kot se nam zdi in to se pozna tudi na naših otrocih. Vse premalokrat gledamo na vsakega posameznika individualno in namesto da bi cenili posebnosti in drugačnosti, poskušamo lastnosti stlačiti v neke okvirje, v povprečje.

Priznam, tudi sama prevečkrat padem v to sredino, povprečje, standarde. Res prevečkrat. A sedaj so tukaj moj sončki, ki me vsak dan znova tako ali drugače opomnijo, da ni nič narobe če nismo v nekem povprečju in po pričakovanjih, ravno nasprotno.

Vsak od njih je že v osnovi poseben zaradi nečesa drugega. Prvi otrok, sinek, je bil pač prvi, pa še rojen na moj rojstni dan in že samo zaradi tega nekaj posebnega. Drugi otrok, hčerka, je bila spočeta po izkušnji z izvenmaternično nosečnostjo, dala mi je nazaj občutek, da z mano ni nič narobe in je že samo zaradi tega nekaj posebnega. Tretji otrok, sinek, se je rodil tako zelo velik in po nenavadni porodni izkušnji in je že zaradi tega nekaj posebnega.

Že prva dva otroka sta bila vedno izven tistega povprečja ob določeni starosti kar se velikosti in razvoja tiče, sedaj pri tretjem pa je to še toliko bolj izrazito.

Pregledov in nekih zdravnikov je v tem prvem obdobju precej in vem da se ponavljam, ampak otroka rojenega s 4800g je pač nemogoče primerjati pri dveh ali treh mesecih s povprečjem, ki izhaja iz tega, da novorojenček tehta 3400g.

Če bi bil to moj prvi otrok, bi se mi najbrž že zmešalo, da o tem, kako zelo bi dvomila v svoje sposobnosti kot mama, sploh ne govorim.

Zakaj pa bi moral otrok dnevno jesti 8x če pa ima sam dovolj 6x, zakaj bi moralo dojenje trajati dlje, če pa sam neha, ko ima dovolj, ali pa bruha če ga silimo dlje, zakaj pa je narobe če spi namesto 20 ur dnevno, samo 18. Zdrav je, ali ni to dovolj? Ni se rodil povprečen in prosim nehajte ga poskušati stlačiti v povprečje!

Kako šele se morajo počutiti mame, ki imajo otroka, ki je drugačen iz kakšnih bolj resnih razlogov kot so grami in centimetri. Stalne primerjave, slabe napovedi, občutek da nič ne delajo prav, vsi govorijo, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, kako je to mogoče, ko pa ga imajo tako zelo rade takšnega kakršen je,…

Stremeti bi morali k temu da smo drugačni, ne pa da smo vsi isti!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.