Previjanje

Ah ja previjanje. Nekaj kar je skorajda neizogibno v prvih letih otrokovega življenja. Ob rojstvu prvega otroka so rekli, da je smiselno previjati na tri ure čez dan, ponoči pa če se le da ne.

Tega smo se držali, pa ne zato, ker so nam tako rekli, ampak ker je bil nekje 3 do 5 krat dnevno pokakan in smo ga v vsakem primeru morali. Kakšno varčevanje na plenicah torej v prvo ni prišlo v poštev.

Ker dva otroka nista enaka, smo optimistično upali, da hčerka ne bo taka sračka, in smo se zmotili. Od prejšnjih »skromnih« 3 do 5 smo prišli tudi na več kot 5 kakšen dan. Tudi takrat varčevanje ni prišlo v poštev.

V tretje gre rado? Ne tudi v tretje smo spet tukaj, malo bolj skromno sicer tokrat, običajno nekje 2 do 3 krat dnevno, zaenkrat vsaj.

Poleg tega je pri dojenih otrocih normalno da tudi več dni ne kakajo…

Res je, da sem navdušena nad redno prebavo mojih otrok, res pa je tudi da je to mnogooooo plenic in mnogoooo »omamnih« vsebin.

Ker seveda ne želimo, da bi bil naš otrok v pokakani plenički dlje kot je to potrebno, smo bili skozi leta primorani previjati tudi na bolj neobičajnih prostorih.

Medtem ko so pralni stroj, voziček, omara, kavč, tla, postelja in previjalna miza bolj običajne.

Klop podobna tistim na gasilskih veselicah, zagotovo ni…ozka, nestabilna, pa še otrok navdušeno brca (star je bil 7m), poleg tega v neposredni bližini velikooo dobre hrane in velikooo zelo lepo oblečenih oseb, a nam je uspelo v rekordnem času in brez packarije ali da bi nam padel na tla 🙂

Tudi avtomobilske površine niso najbolj pogoste ali enostavne: v avtu na sedežu, v avtu v prtljažniku, na havbi od avtomobila, na tleh od avtomobila,…

Enkrat celo v zraku, bila sva seveda potrebna dva, a drugače ni šlo, eden je držal otroka, drugi je pa menjal pleničko.

In najbrž še kje…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.