Po porodu

Takoj ko je bil moj sinek zunaj mi je seveda odleglo. Ne, to ne pomeni da pozabiš bolečine, daleč od tega. Tudi videti sem bila tako izmučena kot sem se počutila, na meji prisebnega. Vendar pa je hkrati s tem občutek sreče neopisljiv. Brez pomislekov bi šla skozi vse še enkrat!

Čas je bil da malčka umijejo in opravijo vse potrebne postopke in meritve.

Zame pa še ni bilo čisto vse končano. Še posteljico je bilo namreč treba spraviti ven. Moram reči da ni bilo večjih težav s tem. Sicer res malenkost neprijetno, vendar je bilo v nekaj sekundah tudi to za mano.

Neka druga babica je skupaj z dvema študentkama (za nekaj časa so prevzele skrb zame) preverila ali je posteljica cela. Če ne bi bila bi morali izvesti še čiščenje, kar pa naj bi bilo izjemno boleče. Tudi v tretje sem torej imela srečo in je šlo tukaj brez zapletov.

Le nekaj trenutkov kasneje sem končno dobila svojega sinka v trajno crkljanje 🙂

Vsakič znova ugotavljam, kakšen čudež je to. Še nekaj minut nazaj v mojem trebuščku in potem čisto pravi mali človek v mojih rokah…

Kmalu so naju pustili sama. V porodni sobi je potrebno ostati še tri ure po porodu. V tem času te umijejo, preoblečejo, dobiš infuzijo in počivaš.

Po teh treh urah je čas za selitev v sobo. Pogoj je, da greš lulat. Po vsem, kar si dal tri ure prej čez, je to praktično nemogoče. Še posebno ko pride nekdo in ti da kahlo pod rit. Torej dejansko bi moral zadevo izvesti v ležečem položaju…

Če vse skupaj ne gre, potem ti vstavijo kateter in sami izpraznijo mehur… To sem doživela pri prvem porodu dvakrat in niti slučajno jim tega nisem mislila pustiti tudi tokrat. Po tem ko sem vztrajala, da naj mi vsaj pomagajo do sedečega položaja, mi je vendarle uspelo.

Bil je čas, da naju odpeljejo v sobo, kjer bova preživela naslednja dva dneva…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.