Vpis v vrtec

Pa smo spet tukaj.

Eden od tistih prelomnih trenutkov, ko se zaveš, da otroci čisto prehitro odraščajo in da si tokrat ti v vlogi starša, tiste odgovorne osebe, ki mora poskrbeti za dobro svojega otroka.

Vsaj pri prvem otroku me je v tej fazi nekako zares prešinilo, da gre sedaj pa zares.

Tokrat smo protokolov seveda že vajeni, tako da je vse skupaj malce manj drastično, bo pa prav tako zanimivo, ko bo prišel prvi dan, ko bo šla naša, ne več tako zelo mala, pikica tudi dejansko v vrtec.

Pri samem vpisu v vrtec se kar malce bojim, kakšni vzgojiteljici bo dobila malčica.

Namreč sinek ima dve, ki sta res zlati. Prepričana sem, da je mnogo takšnih, imam pa tudi kar nekaj izkušenj, ko je šlo za različna nadomeščanja in podobno, ki so daleč od pozitivnih.

Logično je, da imajo težko nalogo in da je nemogoče od njih pričakovati določene stvari. Vendar pa so potem tukaj osnove, za katere bi moralo biti poskrbljeno, pa ni bilo. Zato me je malce strah, kaj bo. In če je moj sin popolnoma nezahtevni mladenič, ki se hitro prilagodi in se le redko pritoži nad čimerkoli, je moja malčica karakterno malenkost bolj odločna in trmasta.

Seveda poskušam razmišljati pozitivno in načeloma ne kompliciram, če res ni potrebno, vseeno pa gre za mojega otroka, ki bo 8 ur dnevno preživel nekje drugje. Zato si še toliko bolj želim, da bosta v tem času, osebi, ki bosta skrbeli za njo, res opravljali svoje delo z dušo in veseljem.

Prvi september je sicer še daleč, po drugi strani pa bo tukaj še prehitro. Se bomo pustili presenetiti…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.