Spol otroka

Nama je bilo vedno vseeno, ali bova imela fantke ali punčke ali malo mešano. Nekateri imajo s tem večje težave oz. precej močne želje. Kar se lahko kasneje tudi odraža na sami vzgoji in odnosu do otroka.

V nekaterih kulturah je to prav tako precejšnjega pomena.

Družba ima zelo močno vsidrane vzorce, ki razliko med spoloma še poudarjajo in vzpodbujajo. Temu se je skorajda nemogoče izogniti.

Trenutno imam sinka in hčerko, edina zares razlika v tej fazi je seveda biološka, je pa zanimivo opazovati, kako se ljudje z drugačnimi izjavami in frazami odzivajo na vsakega od njiju.

Sinek je običajno velik in močan fant, hčerka pa luštna, prisrčna ali kaj bolj v tej nežni smeri.

Prav tako je presenetljiva dinamika med njima, odnos. Sicer ne vem, če to lahko pripisujem spolu, ampak morda pa je vendarle kaj na tem. Mnenja sem, da za njih spol v teh letih še nima takšnega pomena. A zares iskreno ne vem, če je čisto tako.

Torej ali so otroci bolj ljubosumni če je nov družinski član istega spola kot so oni sami?

Načeloma gre za pozornost staršev, ki jih morajo kar naenkrat deliti. A vendar, ali se od bratca/sestrice nasprotnega spola počutijo manj ogrožene, jih lepše sprejmejo?

Moram reči, da na tem področju zaenkrat nimamo težav in ju je prav lepo gledati, kako sta povezana, kako se skupaj igrata in kako eden brez drugega skorajda ne moreta, če sta oba doma 🙂

Bo pa naš naslednji sonček brez dvoma to teorijo potrdil, ali pa ovrgel…

Napisal/a

1 Komentar to “Spol otroka”

  1. marjan says:

    Vseeno je kaj je, samo da je muško 🙂 , pravijo naši nekdanji bratje. Iz lastnih izkušenj – je pa vsak čisto svoj – neodvisno od spola in to daje otrokom (sploh, če jih imaš več) še poseben šarm. In pri vsakem posebej ti vedno znova na nov način padajo vse teorije. In je fino.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.