Različen ali enak pristop?

Trenutno imam dva sončka, starejši je star dobre tri leta, mlajša pa 10 mesecev. Razumljivo je stopnja vzgoje, komunikacije in pričakovanj drugačna.

Vseeno pa je včasih težko najti to mejo, vsaj pri pogovoru in dejanjih v povezavi s starejšim otrokom.

Po eni strani je seveda malčica premajhna, da bi od nje pričakovali, da se sama preobleče, da gre na stranišče ali kaj podobnega, po drugi strani pa se tudi ona že sedaj ne sme igrati kadar jemo, oba ju imamo enako radi in jima poskušamo posvečati enako mero pozornosti.

Večkrat se tako znajdem v dilemi, kdaj izpostavljati to, da se od njiju pričakujejo določene iste stvari, da pa ne razumeta oba zadev še enako in zato spet kaj drugega ni enako.

Predvsem ne bi rada dala sinku občutka, da zaradi tega, ker hči potrebuje več pomoči pri vsakodnevnih zadevah, kar avtomatsko pomeni, da ji vendarle namenimo kakšno sekundo več, da jo imamo rajši kot njega.

Res je, da mu vsak dan povem, kako zelo rada ga imam in se res potrudim, da imava vsaj nekaj minut samo midva, čeprav je to včasih praktično nemogoče.

Zaenkrat ni pokazal, da bi bil kakorkoli ljubosumen na sestrico, ali da bi nama kaj zameril v povezavi s tem, ravno nasprotno, izjemno je pozoren do nje in se skoraj vedno igra z njo oz. poskrbi, da ima tudi ona igračo in podobno.

Opažam pa, da je včasih negotov, kdaj naj bi on torej bil tisti večji, starejši, ki veliko več zna in ve, kdaj pa veljajo enaka pravila za oba.

Čeprav ima vsako obdobje svoje prednosti, bo iz tega vidika lažje, ko bosta oba imela nekaj let več, čeprav bo on vedno starejši 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.