Nosečnost na porodniški

Glede na to, da bo med mojim drugim in tretjim otrokom precej majhna starostna razlika, je to s seboj že sedaj prineslo nekaj novih situacij.

Podobno kot pri mojem prvem sončku, sem imela tudi tokrat v načrtu dojiti do nekje sedmega meseca. Na mojo veliko srečo je tudi moja dečva zelo dovzetna za gosto hrano, tako z uresničevanjem tega nisem imela težav. Potem pa sem tako mogla nehati, zaradi ugotovljene nosečnosti.

Sama po sebi se sicer ta dva procesa ne izključujeta ali ogrožata, je pa za mamo/nosečnico fizično preveč naporno, če se dogaja oboje (nosečnost in dojenje) hkrati.

In ob prvi potrditvi nosečnosti sem že tako imela v načrtu nehati dojiti, kar se je lepo izšlo.

Običajno so prvi trije meseci nosečnosti najbolj negotovi in lahko tudi najbolj težki. Medtem ko pri meni sicer do kakšnih dnevnih bruhanj ne prihaja, pa je slabost res veliko prisotna. Ob skrbi za mojo sedemmesečno malčico je to lahko zelo naporno, še posebno, ko se odloči kakšno noč večkrat zahtevati pozornost.

Večkrat se ne moreš spočiti, priti k sebi, ko to potrebuješ oz. ko telo to potrebuje.

A pokonci me drži več stvari. Predvsem, da je to (slabosti v nosečnosti) obdobje, ki mine. Vse to neugodno dogajanje nikakor ne zmanjša dejstva, kako zelo navdušeni smo nad našim bodočim novim družinskim članom. Še vedno mi moja sončka vsak dan polepšata dan in ko ne zmoreš ničesar več, se vedno lahko vsaj nasmehneš.

Se pa malo pojavlja skrb, da ne bi šlo zaradi vseh teh obremenitev kaj narobe…

Sem večni optimist, ampak tudi vsaj malo realist.

Upam da bosta dobra volja in veliko ljubezni v tej moji mali družinici nadoknadila pomanjkanje spanja in zdrave prehrane 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.