2 proti 1

Vsak dan znova se kažejo razlike v tem, kako je imeti enega otroka, ali pa imeti dva.

Vsaka od obeh situacij prinaša dobre strani, in tiste druge strani, ki pomenijo večji izziv.

Moram reči, da imam izjemno pridna sončka. Še vedno se ne morem načuditi, kako veliki bratec skrbi za svojo sestrico. Vedno ji prinese igračko, da se tudi ona igra, jo »postiska« in »polupčka« ko jo vidi, ko kam odhaja ali pa ko gre ona spat. Pa večkrat tudi vmes.

Navdušenje je tudi iz druge strani. Ko ga vidi brca z nogami, nasmeh do ušes (še dobro da so tam) in zvoki veselja, kričanja in vsega možnega.

Res se neverjetno dobro razumeta.

Tako ju imam na sumu, da včasih določene akcije že kar načrtno skujeta s kakšno telepatsko komunikacijo. Skoraj vedno morata oba naenkrat jesti, kar je postalo precej bolj enostavno, sedaj ko je malčica izključno na gosti hrani in smo tako vsi lepo za mizo in jemo. Vse prevečkrat se uskladita tudi v opravljanju večje potrebe in pa seveda zahtevi po pozornosti. Vedno oba hkrati, ali pa nobeden nič noče od mene.

Tudi spanje je projekt. Načeloma sicer oba spita celo noč, torej med 10 in 12 urami. A ker sta skupaj v sobi, ki ni ravno velika, se zbujata med seboj. Ko eden vriska ali poje sredi noči, se zelo hitro pridruži še drugi in morda dve minutno posredovanje se spremeni v urno.

To je res ena od slabosti tega, da nimata vsak svoje sobe… a tudi čas za to pride enkrat.

Ena lepših zadev je brez dvoma to, da imata oba vedno družbo, ki se je voljna igrati. Čeprav trenutno še niti približno nista na isti stopnji igranja, se vseeno nekako znajdeta, da zadeve počneta skupaj.

In to so trenutki v dnevu, ko čas obstane in se enostavno nič lepšega ne more zgoditi.

No razen da bodo kmalu trije… še bo pestro 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.