Tri leta kasneje

Vsakič znova se čudim, kako zelo hitro čas beži.

Včeraj sva z mojim sinkom ponovno praznovala. Medtem ko se sama počasi bližam nepredstavljivim tridesetim, je moj malček upihnil tretjo svečko.

Veliko se je spremenilo v teh treh letih. Tako je že velik, da mu vprašanj nikoli ne zmanjka, pred kratkim smo ugotovili, da ima tudi izredne matematične sposobnosti in logično predstavo. Je tudi zelo pozoren do svoje pol leta stare sestrice. Skoraj bi lahko rekla, da je skrb za njo, pred njegovo skrbjo zase.

Nekaj tednov nazaj smo imeli vikend obarvan z njegovim bruhanjem v nočnih urah. V procesu čiščenja smo žal zbudili tudi njo. Njegovo prvo vprašanje je bilo, zakaj ona joka in ne kaj se z njim dogaja, zakaj bruha, kaj to pomeni ali sploh da bi jokal, ker bi mu bilo hudo.

Kar se hrane in spanja tiče je že od tretjega meseca tako, da spi celo noč in je praktično vse. Res nezahtevna duša. Tako kot vsi tri letniki pa ima tudi svoje trenutke izsiljevanja, ugovarjanja, neposlušanja in podobnega.

Vendar se mi zdi, da se kar dobro znajdemo tudi v povezavi s tem.

Čeprav nisem postala mama zato, da bi »imela kaj od tega«, pa je ves trud, neprespane noči, ždenje na infekcijski, metelkovi in še kje, pozornost, organizacija, ter brezmejna ljubezen, ki jo imam do svojih dveh sončkov poplačana. Pri tri letniku se to kaže tudi že v konkretnih dejanjih.

Nasmešek, objemi, poljubčki, »mami rad te mam a veš, sej veš?« običajno reče, če »spiš« zraven njega, ko se skupaj gnečamo na kavču, te vedno poboža, njegova skrb, v primerih ko se jaz kam udarim ali poškodujem, če sem žalostna ali celo jokam, je vedno tam zame, čeprav to res ni njegova vloga, a včasih se sama ne morem izogniti, da tega ne bi storila pred njim.

Neizmerno te imam rada moj sonček. Vse najboljše!!!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.