Sistematski pregled pri treh letih

Prišel je tretji rojstni dan mojega sinka, s tem pa tudi čas, da spet malce obiščemo pediatra.

Prejeli smo vabilo na sistematski pregled, na katerem je bilo tudi nekaj sličic, ki jih je moral poimenovati. To je bila nekako predpriprava.

Na samem pregledu je pediatrinja najprej preverila njegov vid, z gledanjem na tablo, prepoznavanjem različnih sličic.

Potem je sledilo prepoznavanje različnih barv. Vprašala ga je po treh, modra, rdeča in bela. Sam je omenil še oranžno. Omenila je, da večina triletnikov prepozna samo eno barvo.

Potem ga je vprašala kaj naredi: ko je lačen (grem jest), ko ga zebe (oblečem se), ko je žejen (pijem). Tudi mene je tukaj kar malce presenetil z jasnimi odgovori, ker ga nihče še nikoli ni spraševal na tak način.

Vprašala ga je tudi ali je vso hrano, je rekel da vse, razen kosti, da te pa niso dobre za njega 🙂

Naju je po tem vprašala še, ali ima redno prebavo, ali morda kakšne težave; navado v smislu cuzanja prstka, vrtanja po nosu brez razloga,…

Sledila so vprašanja o tem, ali rad hodi v vrtec in ali ima kakšne prijatelje tam. Vse je odgovoril res lepo in ustrezno.

Pogovarjali smo se tudi o tem, ali je Kawasakijeva pustila kakšne posledice in moramo res potrkati, da jih zaenkrat ni videti.

Potem ga je pregledala še fizično. Teža, višina, ušeska, usta, zobki, trebušček, lulček.

Sedaj je tudi čas, da se dogovorimo še z zobozdravnikom in psihologinjo. Kar sicer ni obvezno, je pa priporočljivo.

Res je včasih lepo slišati navdušenje še koga drugega nad tem, kar sam spremljaš, vidiš in opazuješ vsak dan, njegov napredek, učenje, razumevanje, domišljijo, živahnost, pozitivnost,…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.