Otožnost

Včasih zelo dobro vemo, zakaj smo žalostni, slabe volje, nekako zmedeni ali izgubljeni. Pridejo pa tudi trenutki, ko ne vemo čisto točno, zakaj je tako, ampak smo enostavno v takem stanju.

Vzroke bi se najbrž dalo poiskat, samo niso tako zelo očitni.

Sama sem bila v zadnjem tednu v takšnem stanju. Kljub izredno sončnemu vremenu, ki je vsekakor boljše za razpoloženje kot nenehen dež od še tedna poprej. Nič zares slabega se ni zgodilo, enostavno teden, ko nisem imela nobene energije, volje za nič.

Niti ne vem, kaj, če sploh kaj, bi me uspelo spraviti v boljšo voljo ali spremeniti to neugodno razpoloženje. Vsi trije moji sončki so bili izredno pridni in nasmejani, kar je seveda polepšalo naše skupne trenutke, a ko gresta enkrat ta mejhna dva spat, grem tudi sama zelo hitro in to čudno počutje se vrne.

Res je, da bo najbrž minilo, kot je tudi prišlo, prav dolgo ne bi smelo več trajati…

V takem obdobju razmišljam in premlevam vse mogoče zadeve še več kot običajno, kar je torej zares veliko.

Tudi kakšni spomini pridejo na dan. Kako bi se določeni odnosi obrnili, če bi bilo drugače, kje so določeni ljudje, ki so bili včasih večji del mojega življenja, pa sedaj to niso več…

Zanimivo res, kam nas življenje pripelje in samo nekaj let lahko pomeni veliko razliko v tem, kaj počnemo vsak dan, kdo je okoli nas in kako se počutimo v svoji koži.

Smo res tam, kjer si želimo biti?

Moram reči, da sem sama tukaj, kjer si želim biti, za nazaj ničesar ne bi spreminjala. Vse se zgodi z namenom in zaradi tega sem oseba, kakršna sem sedaj.

Razen mogoče malo manj finančnih težav v trenutni situaciji,  si ne morem želeti ničesar več in hvaležna sem za to vsak dan znova 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.