Zares najtežja služba na svetu

Pravijo, da je starševstvo najtežja služba na svetu, se strinjam. Hkrati s tem pa je tudi najboljša in prinaša največje »plačilo«.

Sama se na tej poti spopadam z različnimi vidiki, situacijami, položaji in občutki.

V prvi vrsti sem vesela, da imam dva zdrava sončka. Res je zdravje velikega pomena.

In ker z zdravjem običajno nimamo težav, nas vsakodnevno poiščejo drugi izzivi.

Ko je otrok še čisto majhen, gre bolj za osnovne potrebe. Hrana, kakanje, lulanje, spanje in crklanje. V tem prvem obdobju je najbolj enostavno to, da tam kjer dojenčka pustiš, tudi počaka. Ni še čas za to, da bi morali izvesti ukrepe za otroku varno stanovanje, ali da bi morali razmišljati o pravilih, vzgoji. Je pa že čas za uvajanje rutine. Najtežje pa je to, da v primeru da ga nekaj muči, to precej težko ugotoviš oz. je potrebno kar po vrsti preveriti, pa tudi spanja ponoči je manj.

Naslednje obdobje je pri nekaj mesecih ko se že veselo guga, obrača in se tudi že uspe kotaliti, vendar se še ne plazi ali ne dviguje visoko. V tem obdobju je že lažje ugotoviti, kaj si želi. Z nasmehom ali odsotnostjo tega, pa tudi pokaže svoje razpoloženje. Najlepše od tu naprej je res nasmeh, ki ga dobiš. Potrebuje tudi že veliko več pozornosti.

Potem je faza plazenja in raziskovanja. To seveda zahteva ukrepe, ki naredijo stanovanje oz. hišo otroku prijazno. Najlepše je opazovati njihovo radovednost, najbolj zahtevno pa res biti pozoren na to kam gre in vedno spremljati vsak gib.

Vse to se še poveča, ko se začne hoja in doseganje višjih površin. Se pa temu pridruži tudi izjemno pozitiven del, začetek govora, oglašanja, izrazitega posnemanja.

Vse to se potem počasi stopnjuje. Z več znanja in več sposobnostmi. In prav vse faze spremlja ponos in navdušenje nad tem, kaj vse že zmore.

Pri mojem sinku, ki bo kmalu dopolnil tri leta, je najlepše to, da se lahko zares kvalitetno pogovarjava, njegov nasmeh in navihanost, spomin ima naravnost neverjeten, prav tako domišljijo in sposobnost opazovanja. Vprašanj nikoli ne zmanjka. Najtežji del pa je vzgojni seveda. Ne popuščanje pri izpadih izsiljevanja, to, da se s tako majhnim otrokom o določenih stvareh ne moreš ravno samo pogovoriti, ampak so dejanja tista, ki štejejo. Največji pomen je res pri doslednosti, da se torej tudi sami držimo postavljenih pravil in v našem obnašanju. Vidijo, slišijo in posnemajo čisto vse.

Včasih je res težko najti moč in energijo, da vztrajamo, smo odločni. A rezultati teh dejanj so vredni vztrajanja, tudi na dolgi rok seveda.

In ni lepšega, kot otrok, ki vsak dan znova priteče k tebi v objem z nasmehom in ti pove, da te ima rad 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.