Dojenje

Proces, pri katerem običajno nimam večjih težav. Običajno…

S samim začetkom še nekako gre. Ko se otrok rodi, je nekaj dni res težko. Pristavljati vsakič, ko se mu zahoče, tistega zaresnega mleka pa ni in ni. Posledica so lahko precejšnje poškodbe na dojki. V tej fazi moram reči, da sem izjemno hvaležna za obstoj dude in Bepanthena. Ko je že tako hudo, da teče kri, potem res ne moreš več vsako uro tega ponavljati.

Po tem začetnem »mučenju«, je pri meni obakrat zadeva lepo stekla. Do četrtega meseca tako ni bilo nobenih težav.

Potem se začne uvajanje goste hrane, ki s seboj prinese malo zmešan urnik dojenja. Enkrat na 3 ure, drugič na 6, ko otrok spi celo noč pa tudi na 10 ali 12. Takrat je čas za vmesna črpanja.

Tudi to ni bila težava.

So pa prišle druge težave…

Stres in napor sta pripeljala do tega, da je mleko skoraj popolnoma nehalo nastajati. Od tega sem se v nekaj dneh uspela pobrati. In ker dojenje deluje po sistemu potreba povpraševanje, mi je uspelo ponovno vzpostaviti zalogo in primeren urnik.

Potem je bil »čas za mastitis«. Sicer po besedah mojega ginekologa bolj blago obliko, a mislim, da ko jokaš od bolečin ob dojenju, nekako ni ravno blaga oblika. Po definiciji gre za vnetje mlečne žleze običajno zaradi zastajanja mleka. Je pa lahko posledica marsičesa. Tudi to smo uspeli dati čez in ob tem dojenje ohranili po urniku in mleko v zadostnih količinah.

V tem tednu sem prvič od zanositve dobila menstruacijo, takoj naslednji dan je bil občuten upad mleka. Pri prvem otroku povezave med tema dvema procesoma ni bilo in tokrat iskreno ne vem, kaj storiti. Upam, da se bo po začetnem upadu mleko nazaj vzpostavilo kot je bilo prej. Res pa je, da se zelo hitro bliža čas, ko bom z dojenjem lahko tudi čisto zaključila, brez da bi bilo potrebno uporabljati mlečno formulo 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.