Nov izziv

Še dobro se spomnim, kako smo se z mojim prvim sončkom res veliko ukvarjali, pogovarjali in mu nasploh namenili pozornost vsako sekundo ko je bil še čisto majhen in buden seveda.

Seveda ima še vedno veliko naše pozornosti, res pa je da si mora sedaj svoj čas deliti s svojo mlajšo sestrico.

Pri njej pa so stvari precej drugačne. Ker moramo svoj čas porazdeliti med dva sončka, ga je deležna manj, kot pa ga je bil njen bratec v njenih »letih« (mesecih).

Čeprav ona seveda drugega ne pozna in ji nič ne manjka, tudi joka praktično ne nič in je nasploh zelo vesel in priden dojenček. Pa se sama precej dobro zavedam te razlike in grem težko mimo slabe vesti ali pa vsaj slabega občutka.

To je sicer nekaj pričakovanega in žal ne morem narediti tako, da bi dan imel več časa.

Je pa hkrati s tem tudi res, da ji zares veliko pozornosti nameni njen veliki bratec. Bere ji pravljice, poje pesmice, prinese ji pokazati različne igračke, vsakič ko se zbudi jo mora objeti in polupčkati. Resnično je zelo pozoren, česar pa on ni imel, ker nima starejšega bratca ali sestrice.

Zato upam, da nekje v skupnem seštevku moja sončica čuti in ve, da jo imamo prav tako in toliko radi kot njenega bratca in da ji posvečamo dovolj časa.

V teh dneh res veliko časa posvečam temu, da se ne eden in ne drugi ne bi počutila kakorkoli zapostavljeno. To je včasih res težko in zahteva izbiro pravih besed in dejanj. Vendar pa mislim, da nam gre odlično :-)

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.