Ko izgubiš samega sebe…

Prehitro je torej prišel čas, ko je moral oče mojih dveh sončkov nazaj v službo. To, poleg same skrbi in manj pomoči, pomeni tudi občutno manj priložnosti za to, da bi si lahko vzela čas zase.

Resnično in iskreno sem si želela otroke in če bo šlo po načrtih, bomo imeli še kakšnega. Moja dva sončka mi pomenita vse na svetu. Da torej ne bo kakšne pomote, tukaj ni nobenih obžalovanj in slabih vesti. Ne bi spremenila ničesar, ravno nasprotno.

Ob vsem tem pa pride tudi do stvari, na katere nas nihče ne pripravi, o katerih se pravzaprav niti ne govori.

O tem sem že pisala in tokrat so ti občutki še bolj močno prisotni. Tudi zato, ker spremljam druge starše, oz. predvsem mamice, ki se izgubljajo v starševski vlogi.

Kaj to pomeni?

Mislijo, da si ne smejo ali pa ne morejo vzeti časa zase, ker bi to pomenilo manjšo predanost otrokom ali kaj podobnega. Tudi že v času nosečnosti svoje občutke zadržijo zase. Vse prevečkrat je tako, da s strani partnerja ali bližnjih ne dobijo zadostne podpore v tej smeri, ali pa jih celo obsojajo za to, ker si želijo, POTREBUJEJO čas zase.

Sama sem otroke postavila na prvo mesto, kar se mi zdi prav. Vendar pa se skorajda dnevno borim sama s sabo. Celo življenje sem bila izjemno fizično aktivna. Že sama nosečnost tukaj prinese omejitve, sedaj pa je dojenje tisto, ki me nekako drži nazaj.

Seveda si želim dojiti in poskrbeti za kvaliteto mleka. Hkrati s tem pa se sama ne počutim dobro, če nisem v gibanju. Tukaj ne gre samo za sprehode ali kaj podobnega. To sicer pomaga, ni pa to tisto, kar mi manjka. Gre torej za dnevno nihanje med tem, da je prav dojiti in tem, ali je res vredno tega, da svoje potrebe postavim na stranski tir. Vsekakor je vredno, zato tudi še vedno dojim, a ne brez »stranskih učinkov«. In ker mi to toliko bolj manjka, je nujno, da vsaj v določeni meri poskrbim za oddih, odklop možganov, četudi za samo kakšno urico. In ne, nikakor ni to isto, kot ko otroci spijo. Tudi takrat imaš vklopljene »senzorje«. Potreben je 100% odmik!

Obdobje dojenja bo minilo in morda se v primerjavi s celotnim življenjem zdi pol leta ali leto, res kratko obdobje. A ko moraš biti pozitiven, poln energije in v pripravljenosti vsak dan, se cel dan posvečati otrokom, ki te potrebujejo 100%, je nekaj trenutkov tedensko nujnih, da se ti ne zmeša in da se ne začneš znašati nad njimi. Da so sploh lahko kvaliteten starš, tudi partner in nasploh produktiven v življenju.

Sama osebno sem mnenja, da je to tema in področje o katerem se čisto premalo govori in lahko bi napisala knjigo o tem (morda pa jo bom :-)). In nič čudnega ni, da po določenem obdobju nekateri enostavno odidejo, ali pa se jim na zdravju pokaže kakšna resna zadeva, ker enostavno ne zmorejo več samo dajati in misliti izključno na druge.

Še enkrat poudarjam, da to ne pomeni, da imamo svoje otroke kaj manj radi. A da lahko kvalitetno poskrbimo za njih, moramo poskrbeti tudi zase.

Resno razmišljam o tem, da bi se lotila podporne skupine za vse, ki se počutite podobno, ali pa o čemerkoli v povezavi s tem ne dobite podpore od bližnjih.

Zato vas prosim za mnenja o tem, kaj pa bi vi potrebovali, kaj vam manjka, o čem bi se radi pogovorili. Pišete mi lahko na info@cvilimozek.si ali pa na facebook strani preko sporočila.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.