Pa smo doma…

Zadeva je bila drugačna, kot sem si jo predstavljala, saj mojega velikega sončka ni bilo doma. Še vedno je bil na počitnicah zaradi noric. Poleg tega nisem bila nič šivana in zato precej dobrega počutja.

Edino kar me je zares bolelo so bili krči maternice ob vsakem dojenju. Potrebne so bile tudi tablete proti bolečinam.

Prvih nekaj dni smo bili tako dejansko sami.

Vse skupaj se mi je zdelo res precej bolj enostavno in veliko manj stresno, kot prvič. Kot da so to stvari, ki so samoumevne in pravzaprav enostavne.

Moja mala pikica je res pridna, je in spi, joka praktično nič, tudi izločanje je redno in konkretno. Skratka vse kot mora biti.

Poklicali smo tudi patronažno, ki je prišla čez nekaj dni, opravila tehtanje in prevezala popek. Omenila je tudi, da je malčica precej rumena. V primeru, da ne bi jedla redno in da bi res samo spala, ali postala še bolj rumena, bi šlo lahko za zlatenico.

V prihodnjih dneh smo bili na to torej toliko bolj pozorni.

Prišel pa je tudi čas, ko sta se bratec in sestrica končno srečala. Bilo je res lepo. Nobenih težav, nobenega ljubosumja ali negativnih odzivov.

Upam, da bo tako tudi ostalo.

S prisotnostjo obeh pa so se izzivi začeli.

Spanje v isti sobi. Sočasna potreba po prehrani ali previjanju oz.  straniščni asistenci.

Res se zelo trudim, da ne bi uporabljala besednih zvez, ali delovala tako, da bi se moj veliki fant počutil zapostavljenega oz. da je malčica na prvem mestu.

V določenih situacijah, sploh ko smo sami trije, je to resnično težko.

Vendar pa mislim, da nam gre kar dobro. Razen fizične utrujenosti zaradi skrbi za moja dva sončka, je precej bolj enostavno, kot sem si predstavljala oz. se pripravila da bo.

Res smo se dobro utekli in razen redkih zares neugodnih situacij (kot je postavljanje prioritet, ko oba potrebujeta mojo pozornost), nam gre odlično.

Že najin prvi sonček je bil izjemno priden za hrano, za spanje. Precej nezahtevno dete in če je to sploh mogoče, je tudi tokrat tako. Upam, da tako tudi ostane.

Kljub pridnim otrokom, pa je zadeva ekstremno naporna, pri čemer je največji izziv najti čas zase in čas za partnerja. In če se čas še nekako najde, je potem potrebno delati še na kvaliteti tega časa. Torej ne samo prisotnost, ampak tudi prisebnost :-)

Nikoli dolgčas, prav zares…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.