2. porod 3. del

…najprej so mi seveda dali smejalni plin. Od zadnje izkušnje mi nekako ni ostal v najlepšem spominu saj sem po tej maski takrat bruhala.

Zato sem že sedaj bila predhodno pripravljena, skoraj odločena, da niti ne poskusim. Po prigovarjanju, da je vsak porod drugačen in podobno, sem se le pustila prepričati.

Po dveh vdihih mi je spet postalo slabo, zato sem se zadevi odpovedala.

Poleg bolečin ne potrebujem še slabosti…

Po še nekaj resnih popadkih me je babica vprašala, če mi da kaj za bolečine. O tem predlogu sem bila dejansko pripravljena resno razmisliti, saj sem pričakovala da bo porod še trajal in da bodo popadki brez dvoma postali še hujši in sem nekako želela za takrat imeti kakšno rezervo, a po premisleku sem vseeno rekla, da lahko da nekaj.

Takrat sem dobila sredstvo v kanal, ki so ga vstavili. Zadeva je dejansko ublažila naslednje tri popadke.

Potem pa smo bili spet nazaj na resnih bolečinah.

Ko sem že hotela vprašati, če lahko malo hodim, da mi bo lažje, se je ekipa počasi nabrala in babica je rekla, da naj kar pritiskam, če se bom počutila, da me tišči pritiskat.

V tej točki sem bila še vedno na boku in nisem čisto vedela kaj točno misli. Po še dveh popadkih pa se mi je dejansko trebuh tako napel in v zadnjem delu hrbtenice je prišel nek val, da sem se res počutila, da moram pritisniti. Bila sem precej presenečena, da je že tako hitro prišel čas za akcijo.

To sem jim tudi povedala in obrnila sem se na hrbet. Dogajanje se je začelo. Moj partner je bil na moji levi, zadolžen za levo nogo, na desni se je pojavila še ena od sester, prisotni sta bili poleg babice še dve sestri.

Prišel je popadek in zbrala sem vse svoje moči. Noge k sebi, oči zapret, glavo dol, za kar je moral v naslednjih popadkih večkrat poskrbeti moj partner, ker sem sama pozabila na to.

Po nekih dveh pritiskanjih sem začutila res pekočo bolečino. Osredotočila sem se samo na glas babice, na njena navodila in prigovarjanje in niti nisem gledala, ampak mižala.

Ker ta bolečina ni popustila in smo še kar pritiskali, nisem čisto vedela, kaj se dogaja. Zakaj torej ni vse končano v dveh pritiskih kot pri prvem. Potem sem jo zaslišala, kako mi govori, da bi se radi potrudili, da me ne bi prerezali in da je zato zadeva malo bolj dolgotrajna.

V tej točki je bila bolečina čisto neke posebne vrste, predvsem pa je bilo res neprijetno, ne pa tako zelo boleče, da ne bi bilo za preživet.

Čutila sem, kako se trudita raztegovati odprtino počasi in da ne bi prišlo do raztrganin. Po skupno nekje osmih do deset pritiskanjih, je na svet vendarle pokukala najina sončica, najin mali čudež 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.