V pričakovanju

Še dva tedna in uradno se bo začela moja porodniška.

To pa pomeni tudi zelo kmalu prihod novega družinskega člana na svet.

Ob tem je seveda vse polno dogajanja in mešanih občutkov.

Mobilnost je omejena, kondicija oz. fizična pripravljenost sta na minimumu, kvalitetno spanje je privilegij, obiski stranišča obvezni in izjemno pogosti, želja po prehranjevanju pa vse bolj pogosta.

Dolgčas res nikoli ni bilo 🙂

Tisto, s čimer se predvsem v zadnjih dneh najbolj intenzivno ukvarjam, so nihanja v razpoloženju. Namreč po eni strani je pričakovanje in veselje res veliko in komaj čakam, da bo prišel dan, ko bo tale moja aktivna pikica ugledala luč sveta. Po drugi strani pa pridejo na dan tudi vsi spomini, in s tem neizbrisljivi spomini na bolečine, od prvega poroda.

Kar prinese določeno mero strahu. Čeprav sem se nekako v sebi odločila, da se bom s tem čim manj obremenjevala in da kar bo, pač bo, se vseeno včasih prikrade ta strah v moje misli.

Tolažim se s tem, da naj bi šlo v drugo hitreje kot v prvo. Srčno upam, da to res drži. Je pa hkrati s tem tudi res, da bom seveda preživela tistih nekaj ur bolečin, ki so brez dvoma vredne vsega, kar to prinese za seboj potem.

Zares si želim predvsem to, da bi bilo vse v redu in iskreno, v to sploh ne dvomim. Moja pikica je v nizkem startu, sama pa sem tudi že skoraj pripravljena… Jeij!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.