Bris v nosečnosti – drugič!

Po brisu v mesecu januarju sem najprej dobila pisno mnenje ginekologa, da s prostim očesom ne vidi anomalij na materničnem vratu, da pa v vsakem primeru priporoča ponovi pregled in odvzem brisa po porodu.

Prejšnji teden pa me je presenetilo še eno pisno obvestilo ali bolje rečeno vabilo  na kontrolo v 32. tednu nosečnosti.

Brez priloženega izvida, ali kakršnekoli druge razlage, zakaj je to pravzaprav potrebno. Ker mi je ob zadnjem obisku ginekolog razložil, da me ne bodo klicali več v času nosečnosti razen če res ne bo nujno in da so v tem obdobju pozorni predvsem na to, ali se bo razvil rak, je to seveda prvo na kar sem pomislila.

Nisem pesimist, daleč od tega, vendar pa je po njegovih besedah in glede na to, da je bil on zdravnik, ki je bil naveden tam, ki me vabi, mi je ostalo bolj malo možnosti da razmišljam še o čem drugem, kot o slabem scenariju dogajanja, situacije.

Dober teden čakanja do kontrole je tako minil v nihanjih. Kaj pričakovati, kakšno je stanje, kako resno je, kaj vse to lahko pomeni,…

Pa je le prišel dan in tudi ura, ko sem bila naročena. Seveda ne bi bilo vse prav, če ne bi spet čakala dobri dve uri, da pridem na vrsto.

Ali res samo jaz nimam te sreče, ne razumem zakaj potem sploh naročajo…

Skratka pridem notri in ginekolog pravi, se boste kar pripravila. Na kaj? Ga vprašam. Sploh ne vem zakaj sem tukaj in kaj boste pravzaprav počeli z mano.

Začuden se usede in odpre mojo kartoteko. Potem mi pove, da me v bistvu on niti ne bi klical na kontrolo in da me tudi ni. Ampak je bil takrat ko je prišel izvid prvega brisa odsoten in je nekdo drug sprejel to odločitev.

V tisti točki nisem vedela ali naj bom vesela, ker je stanje rahlo boljše, še vedno sicer ne prav odlično, vendar gre na bolje in ni kritično. Ali naj postanem nesramna, pustim hormonom in svojemu mnenju svojo pot  in iz sebe izlijem vse grde besede iz slovarja, ne samo našega!

Potem se vseeno pripravim, ker je rekel če sem že tam, da bo pa vzel bris, da pogledava stanje. Čeprav je to načeloma neboleč postopek, običajno rahlo neprijeten, je bilo tokrat vse prej kot tako.

Bolečina, skelenje, peklo je, spodnji del trebuha je kar otrdel. Moja pikica se je kar skrila k moji hrbtenici, še skoraj eno uro nisem vedela ali sedeti ali stati, kaj se pravzaprav dogaja. Ker sem svoje občutke izrazila glasno, je ginekolog pametno pripomnil, kako bom pa rodila čez dva meseca, če sem že sedaj tako občutljiva.

PRVIČ sem nisem prišla rodit ampak na kontrolo, ki mi je vzela vsaj kakšno leto življenja zaradi skrbi in vsega tega!

DRUGIČ si pa ti moški, ki nimaš pojma kako izgleda, če ti vzamejo bris, kako je roditi ali sploh karkoli v tej smeri!

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

Moram reči, da sem kar ponosna nase, da nisem izbruhnila. Potem me ne bi več ustavili, za povedat sem imela mnogo vsega :-)

Seveda sem vesela, da je izvid boljši, a to res ni bil moj dan in mislim, da se sploh ne zavedajo, kaj njihovo obvestilo in brezsrčno obnašanje pomeni za nas…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.