Zgodnje vstajanje

Pravijo, da se po določenem obdobju privadiš vstajanja zgodaj. Moram reči, da bi sama z veseljem še kakšno uro več spala, kot pa je ritem našega malčka. A vendar sem opazila, da se tudi sama od sebe zbudim ob isti uri, kot bi se načeloma on.

Ta ura je bila za nas v zadnjem obdobju nekje okoli pol sedmih. V razponu 20 minut v eno ali v drugo smer. Za pripravo na vrtec in vse to, je to ravno dovolj, da se ustrezno in počasi pripravimo na nov delovni dan.

Ker je že res kar dolgo tako, torej pol leta ali celo več, smo se nekako navadili.

V zadnjem tednu pa je situacija malo drugačna, precej bolj zgodnja torej. Mladenič že ob pol šestih začne veselo čebljati in se tudi takrat že pokaka, kar seveda ponosno oznani. Tako da je vstajanje skorajda neizogibno. Običajno ga uspem prepričati da je zunaj še tema, torej noč in da bi bilo dobro če bi še malo spal, potem ko ga previjem.

Ker seveda nima občutka za čas, se uleže in mirno leži kakšne tri minute, potem pa se njegov jutranji monolog spet začne.

Ko se počasi začne delati dan tam nekje dvajset čez šesto pa začne klicati: »Mami, ni več nočka, ne bom več spal. Pridi sem.«

Čeprav s težavo odprem oči ob pol šestih pa seveda ne morem spati ob tem ko se on igra in pogovarja. Pri tem uspe iti skozi vse, zapoje vse najboljše za rojstni dan (ker je bilo to v zadnjem času aktualno), ponovi kakšne pesmice, pravzaprav kar cel seznam. Svoje plišaste igračke da v spanje in jih seveda pokrije, vse to jim tudi pove. Če mora on spati bodo seveda one tudi, če je on pokrit, bodo one tudi in če ima on svoj vzglavnik, ga tudi one potrebujejo :-)

Tako vse tiste pobožne želje in prošnje, da bi spal še kakšno uro dlje izginejo in ne moreš da ne bi dneva začel z nasmehom!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.