Psihično vs. fizično

Še ne dolgo nazaj (5 let) je bil moj vsakdanjik sestavljen iz študijskih obveznosti, delovnega časa v eni od vsaj dveh hkrati obstoječih služb in med 4 do 6 krat na teden obvezno še žuriranje v nočnih urah. Poleg tega pa še kvalitetno preživljanje časa s partnerjem.

Ob vsem tem je bilo spanje nekako privilegij in nekaj, česar se nismo posluževali več kot nekaj ur dnevno.

Pa nam je šlo odlično, počutili smo se dobro, polni energije in pričakovanj, kaj bo prinesel dan. Fizično se nam ni zdelo, da morda potrebujemo počitek ali več spanja.

Danes ni prav veliko drugače. Samo da je naš dan sestavljen iz službe, skrbjo za otroke še preden se dobro naredi dan, usklajevanjem za nekaj kvalitetnih uric s partnerjem, skrbjo za stanovanje in gospodinjstvo. Vse to nam gre odlično, počutimo se dobro, polni smo pričakovanj, energija pa… Tempa izpred nekaj let vsekakor ne bi zmogla več.

Tisto, kar me sedaj nekako skrbi je razpon med psihološkim in fizičnim. Razumljivo je, da sem v stanju nosečnosti prej utrujena, pa vendar. Ciljev, želja in zadev še toliko za storiti, telo pa enostavno ne zmore. Saj jih imam vendar šele 27, ne pa nekih 80.

Tako me v zadnjem mesecu določene bolečine večkrat opomnijo, da je čas za počitek in oddih. Stvari lahko počakajo. Ker si ne želim tvegati morebitnih težav in zapletov seveda poslušam svoje telo. Vseeno pa se po glavi podijo misli, kaj vse je še potrebno storiti in že vnaprej je v minutah, če imam srečo pa kdaj celo urah določeno, kdaj bo počitek končan.

Zato sedaj poskušam delovati v nasprotni smeri. V glavi si določim, kako bo izgledal dan in potem ko fizične omejitve prekinejo ali časovno podaljšajo izvedbo tega vnaprej določenega načrta, se načrt na novo definira.

Kako že reče garmin: Preračunavam…

Ali pa računalniško rečeno: Update-am :-)

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.