Otroci in neskončna vprašanja

Pa smo prišli v fazo spraševanja. Kaj je to, kaj to dela, kaj to imam, kaj to naredi, kje je oči/mami, kam gremo…?

Vsekakor sem navdušena nad njegovo radovednostjo in da ga vse tako zelo in iskreno zanima.

Vse to smo tudi nekako pričakovali in je prav prisrčno. Izjemno sem presenečena tudi nad tem, da ko enkrat dobi razlago oz. odgovor na svoje vprašanje, si ga tudi zapomni.

Četudi je stvar slišal samo enkrat, jo zna v prihodnje, ko smo v isti situaciji ali gledamo isto stvar, ponoviti in sam pove, kaj vidi oz. kaj se dogaja.

Je pa to privedlo tudi do določenih vprašanj, na katere morda nimam oz. ne bom imela odgovora.

Ob tem se zaveš, da si sedaj ti tisti, ki naj bi vse vedel. Otrok te gleda s tistim zaupanjem in upanjem v očeh, da dobi odgovor. Kako tem učkom poveš, da nečesa ne veš 🙂

Tako kot smo mi gledali svoje starše in smo bili seveda prepričani, da imajo odgovore na vsa vprašanja, sem sedaj v tej vlogi sama.

Pa res imam odgovore na vsa vprašanja?

Trenutno so vprašanja vezana še na čisto enostavne stvari kot je poimenovanje živali, ali kaj podobnega. Se pa že sedaj pozna, da počasi postajajo bolj kompleksna, zahtevna, tudi neobičajna včasih.

Otroci vidijo svet čisto drugače kot mi in to v njih izzove čisto drugačna vprašanja, kot bi si jih v enaki situaciji postavili sami.

Tako smo sedaj spet v čisto neki novi zanimivi fazi, ki nas vsak dan dnevno nasmeje, hkrati pa nam da tudi misliti, da se znova zazremo v znanje, ki ga že dolgo nismo uporabljali, morda celo pozabili in pogledali na svet še z vidika naših iskrenih in nedolžnih malčkov palčkov.

Tem vprašanjem enkrat v prihodnje sledi še faza Zakaj?

Ta bodo zagotovo bolj zahtevna in naporna 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.