Ljubezen – sovraštvo

Pari se razhajajo, ločujejo vsak dan…to ni nekaj novega in to se ne bo spremenilo. Tudi razlogi za to dogajanje so različni.

Tako očitno mora biti…

Tisto, česar sama ne razumem je, od kod so določeni sposobni takšne zlobe, sovraštva in nepredstavljivih dejanj do oseb, ki so jim včasih pomenile vse.

Po mnogo letih skupnega življenja in po možnosti še otrocih, so nekateri pripravljeni iti v skrajnosti.

Tega resnično ne razumem, ali ves tisti skupni čas, otroci in vse kar je bilo, nič ne pomeni?

Ali je zato, ker je zveze sedaj konec, vse ostalo nepomembno?

Ali je ravno v tem težava, da so imeli toliko skupnega, se res predali drug drugemu in se sedaj nekako ne znajo sprijazniti s tem, da je zadeva končana.

Pri določenih se ta nastrojenost začne že v sami zvezi in se potem samo še stopnjuje.

Veliko je seveda tudi odvisno od tega, kakšen je bil odnos zares za zaprtimi vrati in kakšen je razlog za razhod, pa vendar…

Sama do svojih bivših fantov ne čutim nobenih zamer, sovražnosti ali kaj podobnega.

Res je, da nisem bila v situaciji, ko bi bili vpleteni otroci in res dolgoletna zveza, pa potem razhod…kljub temu si težko predstavljam, da bi bila sposobna česa takšnega.

Obstaja nek rek, katerega pomen pravi, da ne moreš nikogar sovražiti tako močno, kot osebo, ki so jo imel rad.

Po eni strani je pomen logičen, pa vseeno, kaj pa vsaj malo morale pri vsem skupaj?

Ali je treba človeka popolnoma uničiti?

Veliko ljudi vidim, ki trpijo zaradi tega, običajno še najbolj otroci…je to res potrebno na tak način? Kaj pravzaprav dosežemo s tem, če svojemu bivšemu partnerju zagrenimo življenje v celoti, ali ni dovolj že samo to, da je neka ljubezen končana? Žalostno…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.