Srečka nosečka

Po operaciji zaradi izvenmaternične nosečnosti so nama rekli, da morava počakati vsaj tri mesece, preden lahko začneva delati na ponovni zanositvi. Midva sva to vzela zelo dobesedno in od 14. junija dalje sva imela zeleno luč.

Sredi julija me je še zadnjič letos »obiskala« menstruacija in v avgustu je zamujala. Morala bi priti na petek, preden sem delala test nosečnosti, sva počakala do ponedeljka, da bi z gotovostjo vedela, da zamuja, preden bi se lotila testa.

Z nedelje na ponedeljek sem spala bolj malo. Cel vikend sem v pričakovanju vsakič hodila na stranišče in čakala, da se bo menstruacija pojavila. Nekje proti koncu sobote sem v sebi že čutila, da je ne bo, a sem ostala previdna in v pričakovanju.

Končno je prišel ponedeljek in še pred šesto zjutraj sem že sedela na stranišču. Na mojo srečo se je plusek pojavil skoraj v trenutku in mi ni bilo treba čakati dve minuti, da se bo rezultat pojavil. Veselje je bilo seveda izjemno in še toliko večje, ko sem novico povedala partnerju. Nekje v ozadju pa se je pojavila tudi skrb, zavedanje, da se lahko zgodba izpred slabe pol leta ponovi.

Načeloma nisem negativen človek, zato je prevladalo veselje, a že takrat sem vedela, da bodo dnevi čakanja do prvega UZ pregleda pri ginekologu zares težki.

Še isti dan sem klicala in naročili so me na pregled minulo sredo.

Ko sem prišla, sem bila polna mešanih občutkov. Moj zadnji obisk v tej ordinaciji se ni zaključil ravno ugodno. A vseeno sem pogumno vstopila, odgovorila na vsa vprašanja sestre in se končno znašla pred ultrazvočno napravo.

Ginekolog je bil precej dobre volje, a že s prvim stavkom me je popolnoma sesul. Čeprav je trajalo samo nekje dve sekundi, se mi je odvilo marsikaj pred očmi. Ko je začel s pregledom, je namreč izjavil: »Ja kje pa si?« (otroka namreč ni uspel najti takoj)

Vem, da ni razmišljal, kakšne vse pomene ima ta stavek, še posebno, če imaš predhodne izkušnje z izvenmaternično nosečnostjo, kar pomeni, da fižolčka dejansko ni v maternici. Pa vendar, v meni se je že začelo dogajati najhujše, a že po nekaj sekundah je našel naš mali čudež v najbolj oddaljenem koncu maternice, kjer se je dodobra zasidral v steno maternice.

Takrat mi je odleglo, prišle so tudi solze, solze sreče…

Skrbi, da bo vse v redu, še zdaleč ni konec, a že to, da je na pravem mestu, je prineslo veliko olajšanje, da nisem fizično “pokvarjena”, da bi še lahko imela otroke in srečo, ker se nam bo konec aprila pridružil nov družinski član. Je še kaj lepšega? 🙂

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.