Nosečnost in slabost

Če je bila prva nosečnost nekaj čisto brez posebnosti, razen seveda, določenih fizičnih sprememb, bo tale očitno nekaj čisto drugega.

Moja večja polovica že pravi, da se obnašam kot tiste nosečnice, ki so običajno prikazane v filmih. Ne toliko po čustvenih izlivih, ampak po različnih vrstah hrane, ki smo jih jedli v zadnjem tednu.

Naj razložim…

Slabost je precej občutno in invazivno prisotna večino časa, razen ko spim. Do bruhanja sicer ne pride in ne bi mogla reči, da gre za jutranjo slabost, pa vendar je vedno tam. Edino, kar zares pomaga, je da nekaj pojem takrat. Moj celotni dan se tako vrti okrog hrane in kaj naj še pojem, da bo vsaj malo pomagalo in da ne bo ravno redilno, ker pri nekih 10 obrokih na dan pa že skoraj moraš pazit, kaj ješ :-)

Potem se stvari šele zapletejo. Ko določeno hrano, ki mi je še pred tem zares dišala in sem si jo močno zaželela in po možnosti Sašota poslala v nemogoče situacije, da jo je pridobil, dejansko tudi pojem, se situacija obrne. Zadeva postane nekaj, kar mi totalno smrdi in je tudi videti ne morem, saj takoj izzove drugačne vrste slabosti.

Ob tem je prisotna še izjemna občutljivost na vse vrste vonjav, kar se je dogajalo tudi že v prvi nosečnosti. Moje nosne sposobnosti so se povečale vsaj za 10x po moji oceni. S tem je menjava pleničk mojemu sinku postala nekaj izjemno mučnega, vsak neprijeten vonj izzove določeno trebušno reakcijo in večkrat vodi do močne slabosti, če se mu po hitrem postopku ne izognem.

Medtem ko sta veselje in sreča ob pričakovanju velikega dogodka neizmerna, se res težko izognem opomnikom, da se v mojem telesu nekaj dogaja. Ne samo to, naš mali čudež že sedaj poskrbi za to, da se vsak moj dan vrti okrog skrbi za njeno/njegovo dobro.

Pa šele dobro smo začeli :-)

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.