Leta so samo številka, pa so res?

Še vedno se zelo dobro spomnim svojih srednješolskih let, ko so se nam vsi, ki so jih imeli nad dvajset, zdeli zares stari. Po tridesetem je pa življenja že tako skoraj konec :-)

Stvari se seveda spreminjajo in ko smo enkrat sami v teh letih, se situacija ne zdi več tako grozna, ali pač?

Obstajajo ljudje, ki niti slučajno niso obremenjeni s tem, koliko so stari. Spet drugi, ki se svojih let malo bolj zavedamo.

Ne obstaja brez razloga rek: Obnašaj se svojim letom primerno.

Kaj to pravzaprav pomeni in kaj je za določeno starostno obdobje sprejemljivo?

Kdaj so se izoblikovala pričakovanja, pravila o vsem tem?

Zakaj ne bi nekdo pri svojih petdesetih letih žural vsak dan, ali vsaj vsak vikend, če se počuti, da mu je to všeč in bi to rad počenjal in po drugi strani, zakaj ne bi bili ljudje pri dvajsetih že odgovorni starši?

Res je, da večina pri petdesetih nekako fizično ni sposobna vsakodnevnega ponočevanja in da marsikdo pri dvajsetih še ni dovolj zrel ali odgovoren, da bi igral odgovorno starševsko vlogo. A to nikakor ne velja kar za vse.

Če izhajam iz sebe, sem vesela, da sem našla pravo osebo, s katero sva začela družinico še pred tridesetim letom. To je bila res moja želja od vedno in uresničila se je.

Vem, da nimajo vsi take sreče. Pri tem smo še posebno ženske tiste, ki imamo veliko bolj omejeno obdobje za postati mamice. Seveda ne moremo kar čez vse. Vseeno pa so leta tista, ki nas opominjajo na to, da se naše ugodno obdobje izteka.

Stari naj bi bili toliko, kot se počutimo. Žal pa nam telo zelo dobro pove, koliko let smo zares že na tem svetu :-)

Je torej 25 let veliko ali malo? Odvisno od tega, koga vprašamo…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.