Mnenja, razmišljanja

Običajno je tako, da si o stvareh, ki se dogajajo okoli nas, ustvarimo svoje mnenje. Pa naj bo to za kakšno osebo, dogodek, način življenja ali kaj čisto preprostega, kot je film, pesem, obleka,…

Vsak ima pravico do svojega mnenja, pa naj bo že kakršnokoli in mislim, da je prav tako.

Veliko je takih, ki sicer pravijo, da sprejemajo tudi mnenja drugih, čeprav se razlikujejo od njihovega, a je v praksi to veliko težje dejansko sprejeti. Odvisno je tudi seveda od tega, za kaj gre. Če ima nekdo raje čokoladni sladoled, nekdo drug pa sadnega, ni pri tem večjih težav. Ko pa gre za pogled na moralne vrednote, verovanja, osebnostne lastnosti, je situacija popolnoma drugačna.

Na podlagi skupnih lastnosti se oblikujejo tudi družbe oz. prijateljstva. Ni vedno nujno tako, a najbrž je logično, da ljudje z enakim ali pa podobnim razmišljanjem bolje funkcionirajo skupaj.

Tisto, kar mene zanima je, zakaj smo v večini res tako ozkogledni, s težavo sprejemamo razmišljanje ali način življenja nekoga drugega, če se ta razlikuje od našega.

Sama se res močno trudim, da bi sprejemala vse in vsakogar. Zase vem, kaj si mislim in kakšna so moja prepričanja. Ne želim si, da bi me kdo poskušal prepričevati v nasprotno, sem pa vedno pripravljena poslušati druge ljudi. Prav tako sprejemam, da ima vsak svoj način življenja, vrednote in mnenja. Četudi se z njimi vedno ne strinjam, to spoštujem.

Stvar je pravzaprav zelo enostavna. Če bi se vsi ravnali po »Živi in pusti živeti«, bi bilo veliko manj nasilja, sovražnosti, napetosti po svetu. Življenje bi res bilo lažje.

Zakaj smo torej tako zaščitniških do tega, kar se nam zdi prav, da le s težavo sprejemamo tiste, ki razmišljajo drugače?

Je to zato, ker se nam naš način zdi pravi in mislimo, da bi ga vsi morali sprejeti kot takega. Morda pa gre za to, da obstoj drugačnih mnenj in razmišljanj postavlja pod vprašanj »pravilnost« naših prepričanj?

Ali to, kaj imajo drugi za kosilo, res pod vprašaj postavlja naš način prehranjevanja?

Ali to, kar drugi počnejo v spalnici, pa naj bo s komerkoli, res ogroža naše želje in potrebe s tega področja?

Ali to, v katerega Boga, če sploh katerega, drugi verujejo, res ogroža obstoj, pomen in verodostojnost našega?

Česa se tako zelo bojimo?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.