Love and marriage

Se spomnite te (Married, with children) humoristične nadaljevanke? 🙂

Pomen poroke je skozi čas izgubil pomen, vsaj statistično gledano. Ljudje se vse manj poročajo, vse več ločujejo.

Nekateri se poročajo iz razlogov, ki niti približno niso podobni ljubezni.

A to je pravica nas vseh, pa naj bodo razlogi kakršnikoli že.

Meni se zdi, da poroka nikakor ni potrebna, da bi nek odnos obstal ali se nadaljeval. Hkrati s tem pa zakon ne bi smel biti nekaj, kar bi nas zadrževalo v odnosu, kjer nismo srečni.

Res je, da se vse premalo potrudimo, da bo zveze delovale, funkcionirale. Vseeno pa ni

smiselno kar vztrajati z nekom, kjer nam ni namenjeno, četudi smo s to osebo poročeni.

Tudi to je seveda nekaj, o čemer ima vsak svoje mnenje.

Poroka je bila zame nekako uradna, formalna zaokrožitev nekega odnosa, družine. Sprememba priimka in s tem postanemo družina »ta pa ta«. Želim si, da bi se poročila samo enkrat v življenju.

Do dveh tednov nazaj niti nisem vedela, da mi bosta poroka in zaroka kdaj pomenili več kot to. A stvari so se spremenile v trenutku, ko se je moj predragi odločil da me zaara, kot sam rad reče 🙂

Čeprav vem, kako zelo me ima rad, saj se to vsakodnevno trudi pokazati, je bil to zame povsem nepričakovan in tako zelo lep korak, da sem uspela jokati šele nekaj dni po tem, ko sva bila že zaročena. Šele takrat sem razumela, dojela, da v meni vidi nekoga, s katerim si zares želi preživeti svoje življenje. Seveda imam sama sebe precej rada in s seboj bom živela do konca življenja. Vedno pa sem dvomila, da se bo našel še kdo, ki bi se v moji družbi počutil tako dobro, kot se sama, tako dobro, da bi me bil pripravljen prinašati celo svoje življenje. Vau!!!!

To sicer ni veliko spremenilo najinega življenja ali odnosa in čas za poroko bo prišel, ko se bova odločila tako. Je pa spremenilo moj pogled na najin odnos, na njegovo dojemanje mene, naju, nas. Na bolje seveda. Vsako jutro ko se zbudim in že malo pozabim na vse skupaj, me prstan spomni na to in dan je kar naenkrat lep.

Še nekaj tednov nazaj sem bila prepričana, da si bom leto 2012 zapomnila po tragičnih, žalostnih in stresnih trenutkih, ki so nas vsekakor zaznamovali. Morda pa le ni treba, da je temu tako. Res je tudi, da leto še niti slučajno ni končano in morda nas preseneti še kaj lepega.

Res sem srečna, da imam ob sebi tako posebnega moškega in da imava skupaj prečudovitega sinka. Ob vsem tem dogajanju, sem se zavedla, da sem dejansko lahko še bolj srečna.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.