Zakaj imamo otroke?

Ne morem mimo tega, kaj vse se dogaja okoli mene.

Ljudje se za otroka odločijo iz tisoč in enega razloga. To potem tudi zelo vpliva na njihov odnos do teh otrok, do tega, v kakšne odrasle ti otroci odrastejo in kakšne so posledice vsega tega. Pri vsem tem seveda govorim o načrtovanih nosečnostih in rojstvih otrok.

Mnogo je takšnih, ki imajo otroke zato, ker se to od njih pričakuje. Takšna so družbena pričakovanja še iz davne preteklosti. Se rodimo, hodimo v šolo, najdemo službo, moža/ženo, se poročimo in imamo otroke. To je še vedno močno zasidrano v marsikom, čeprav dejanske želje veliko ljudi, nimajo nobene veze s temi vzorci. Ampak ker se od njih to pričakuje, sledijo temu.

Potem so tukaj tisti (predvsem ženske), ki se odločijo za otroka, da bi obdržale partnerja. Mislim, da je tukaj vsak komentar odveč. Se pa te zveze tako ali tako končajo z razhodom, morda samo malenkost kasneje.

Še vedno obstaja vse preveč tistih žensk, ki partnerju rodijo otroke. Torej v staromodnem smislu »dala mi boš otroka« mnogokrat se tukaj pričakuje seveda sina (kot da bi imeli vpliv na to). In te ženske po svetu tudi hodijo z razmišljanjem in izjavo: Saj sem mu rodila otroka. Komu si kaj?

Veliko je tudi takšnih parov, ki se ne strinjajo o samem številu otrok oz. ali bi jih sploh imeli ali ne. In večkrat se zgodi, da potem popustijo tisti, ki so sicer za manjše število in se tako odločijo še za enega ali več. Ta jim je velikokrat v breme, odveč.

Kot da je otrok nek nov računalnik ali avto ali kaj podobnega, ki ga enostavno prodaš, ali bolje rečeno zavržeš, ko ti več ne ustreza.

Vse to pa se pozna potem na otrocih, na tem koliko se dejansko ukvarjajo z njimi, na ljubezni, ki jo dobijo ali bolje rečeno ne dobijo. In potem na njihovem odnosu do otrok, do tega, da se odločijo za ta korak in iz kakšnih razlogov…začaran krog.

Čeprav nikakor nisem za to, da bi bila uvedena kontrola nad tem kdo in koliko otrok bi smel imeti, pa se včasih resno vprašam, če to morda le ne bi bilo pametno, vsaj za nekatere…

To so živa bitja, ljudje, osebe, naši nasledniki, ki se zanesejo na nas starše, da bomo ustrezno poskrbeli za njih. Ja težko je, najtežja služba na svetu, ampak zato pa je treba na to misliti prej.

Vedno je in vedno bo kdo, ki je izjema. Žal se mi zdi, da so vsi ti in še kakšni drugi razlogi, postali prej pravilo, kot izjema. Žalostno…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.