Ta lepi trenutki…

Naš mladenič je že pravi mali govornik. Ponovi resnično čisto vse in prav dobro mu uspeva. Osvojil je tudi že vse črke, veliko pa je tudi odvisno od tega, kakšna je sama beseda, včasih tako malo goljufa 🙂

Poleg tega, da se seveda vsakodnevno nasmejimo njegovi interpretaciji določenih besed, mene najbolj razveseli prvi jutranji monologi in pa najin večerni pogovor.

Večerni poteka nekako tako, malo ga še pobožam in mu povem: »Mamica, te ima rada.«

On pravi: »Oči tut?«

Odgovorim: »Seveda, oči tudi. Mami gre spat.«

On odgovori: » V svojo posteljo.«

»Ja v svojo posteljo, lahko noč.«

Odgovori mi še z »Noč.«. In sva zmenjena.

Od vedno je spal v svoji postelji, a je nekako bolj pomirjen, če sva tako zmenjena. Tako je sedaj že kar nekaj časa in po tem pogovoru se praktično nikoli niti ne pritožuje preveč in se ne poskuša izogniti spanju.

Zjutraj je običajno tako, da se najprej oglasi, jaz ga vprašam, če res ne bo več spal in mu potem povem, da že prihajam in da je oči v službi. Iz tega je sedaj nastal njegov samogovor, ki vključuje cel najin dialog: »Mami, dol šou, ne več aju, mami pride, dol šou, oči službi, dol šou, dol šou…«

To potem toliko časa, dokler ga ne pridem iskat.

Zapomni si čisto vse in potem preseneti s kakšno besedno zvezo, ko tega niti ne pričakuješ.

Vsako jutro znova pričakujem, kaj bo in vsakič znova se me dotakne do srca. Morda se besede ne slišijo nič posebnega, a mene se dotaknejo, bolj kot bi si mislila.

Tako mi moj sinek vsak dan polepša, še preden se je dobro začel. Pa naj še kdo reče, da otroci niso naše največje bogastvo!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.