Partnerstvo

Mislim, da vsi vemo, da je vsak partnerski odnos drugačen. Gre za odnos med dvema ali več osebami, ki ju/jih veže (običajno) ljubezen, ki jo čutita/čutijo eden do drugega.

A ti okviri so čedalje širši, ali pa jih sploh ni več. In zakaj bi jih sploh potrebovali?

Sama sem mnenja, da naj ljudje imajo odnos, kakršen želijo, dokler se oba ali pa vsi vpleteni strinjajo o »pravilih igre«.

Nekateri imajo odprt odnos. To pomeni, da se lahko videvajo tudi z drugimi, če to obema odgovarja, zakaj pa ne?

Nekje ima en mož tri žene, vsi skupaj tudi živijo in če se vsi strinjajo, zakaj pa ne?

A vse prevečkrat je tako, da stvari niso tako enostavne. Vse bolj je razširjeno to, da odnos med dvema ne more več obstajati brez prevare. Veliko preveč je takšnih odnosov, kjer do tega pride in to ne na podlagi skupnega dogovora, strinjanja obeh. Posledica tega je, da nekdo vedno trpi. Ko te stvari pridejo na dan, se odnos konča, vse večkrat pa temu tudi ni tako. Zakaj vztrajamo v odnosu, ki je v nasprotju z našimi željami in prepričanji? Je ljubezen res slepa?

Srečujem vse več ljudi, ki vztrajajo v nekem odnosu, samo zato, ker mislijo, da si več ne zaslužijo, ali pa zato, ker se z nekom pač dobro razumejo, prave ljubezni pa več ni ali pa je sploh ni bilo.

Nas je res tako strah biti samski, da vztrajamo tudi v odnosih, ki nam ne prinašajo sreče? Ali pač postane bolj pomembno biti z nekom, kot pa biti sam, ne glede na morebitno nesrečo.

Ali res ne moremo imeti ljubezni, spoštovanja, strasti in sreče z eno samo osebo?

Ja lahko imamo, sama imam vse to v eni sami osebi, pri svojih »rosnih« 26ih in za to sem neizmerno hvaležna.

Zame je monogamija obvezna. Če se s partnerjem v tem ne bi strinjala, bi enostavno šla vsak svojo pot, ne glede na morebitna čustva. Mnenja sem tudi, da ljubezen mora biti, težko bi bila z nekom, ki ga ne bi resnično ljubila, delila vse to, kar delim z mojim partnerjem. Čustveno, fizično, psihično in materialno. Enostavno ne morem drugače.

Tisto, kar je bilo zame najtežje pri »iskanju« te osebe, je bilo vztrajanje pri svojih željah, mnenjih, prepričanjih. Lahko bi bila še vedno s kakšnim od svojih bivših fantov, če bi šla preko sebe, sprejela določene stvari in vztrajala. V tistem odnosu sicer ne bi bila srečna, a imela bi nekoga, ki bi me imel rad. Pa bi imel res rad MENE? Ali osebo, ki bi zaradi obstoja te zveze postala? Vsak odnos temelji na kompromisih. Kje pa je tista meja, ko ne gre več za kompromise, ampak za to, da ti kot oseba, nisi več ti, ampak nekdo drug.

Mislim, da je na dolgi rok vredno vztrajati pri svojih načelih, četudi zaradi tega traja dlje, da najdemo osebo, ki je res namenjena nam. V nasprotnem primeru se običajno zapletemo v začarani krog razmerij, zvez, odnosov v katerih smo nesrečni in ki slabo vplivajo na našo samozavest.

Najprej moramo imeti radi sebe, da nas bo imel rad tudi še kdo drug!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.