Prve in naslednje besede

Naš malček palček že pozna precej besed in vsak dan se nauči kakšno novo.

Najlepše je, ko me zjutraj zbudi tih in nežen klic iz posteljice: »Mami?«

Še nedolgo nazaj sem razmišljala, kako se po letu in pol, odkar je najin svet bogatejši za najinega sončka, še vedno ne zavedam čisto dobro, da sem tokrat v vlogi mame, da je prav zares to moj sinek.

Nekako sem si predstavljala, da mi bo to postalo jasno, ko me bo poklical mami. Sedaj ko to počne že nekaj časa, sem še vedno vsak dan znova presenečena, da sem to pravzaprav jaz.

Kljub vsem spremembam, ki jih je prinesel v najino življenje, je to nekaj, kar se nama zdi popolnoma normalno, pričakovano, samoumevno. Zato teh sprememb niti ne doživljava kot take. To je obdobje, ki je prišlo in nikakor drugače ne bi moglo biti.

Je pa komunikacija z njim sedaj veliko bolj enostavna. Sam pove, ali bo še jedel, ali je kakal, ali je žejen, zaspan,…

Najtežje pri vsem skupaj je, da se ob njegovem prisrčnem glasku in malenkost popačenih besedah, tudi sam ne začneš tako pogovarjati z njim. Vztrajati torej pri pravilni izgovorjavi besed in normalnem tonu glasu. Ampak se trudimo in seveda nam gre odlično 🙂

Vsakodnevno se tako trudimo razumeti, kaj nam želi povedati, nasmejimo ob priredbi določenih besed in razveselimo, ko se nauči kakšno novo.

Če se mi je prej, ko je šlo bolj za lala, bubu, dada, gaga…samo zdelo, da bo zelo zgovoren mladenič, potem se mi sedaj ne zdi več, ampak to vem. Od trenutka ko vstane, do takrat ko zaspi (pa še takrat včasih), je to ena sama ploha besed, žlobudranja in mrmranja.

Res moram reči, dolgčas nam niti slučajno ni in še tako slab dan, zna spremeniti v lepega, polnega, nasmejanega.

Čisto zares smo srečni, da ga imamo 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.